LCD Soundsystem: Electric Lady Sessions

+ + + +

LCD Soundsystem je eden tistih bendov, ki pišejo poglavja uradne, šolske zgodovine. Najprej je ponudil nekaj, kar je veljalo za tako sveže, da je hitro dobilo posnemovalce: hrapava mešanica disca, postpunka in indie rocka je za nekaj let postala totalni trend na presečišču med radijskimi valovi, festivalskimi odri in klubsko porabo. Paradoks je seveda stalnica popularne glasbe – vse skupaj hitro ni bilo več osvežujoče.

A skupina se ni ujela v lastno past. Neprilagojenost in muhavost idejnega vodje Jamesa Murphyja, predvsem pa njegove studijske veščine so poskrbele, da LCD Soundsystem ni preprosto samo zajahal vala, ki ga je ustvaril, ampak je postregel s tremi različnimi, mojstrsko plesnimi ploščami. Leta 2011 je ob pravem času razpadel oziroma pritisnil pavzo, kot se je izkazalo pet let kasneje.

Projekt pa lahko poslušamo tudi kot zvočno nič hudo revolucionarnega, kot izrazito lokalnega, newyorškega. New York je bil zibelka disca in takoj zatem še barvito osišče postpunka in new wava. LCD-jevih plesno distorziranih udarcev ne moremo slišati, ne da bi prepoznali vplive bendov, kot so Suicide, ESG, Blondie in Talking Heads. Za njegovo profilacijo je najzaslužnejši večno namrgodeni frontman z izjemnim občutkom za studijsko tehniciranje in gnetenje osebnega izraza skozi zvočno kakofonijo.

Electric Lady Sessions je že tretji v živo posneti dolgometražec skupine, a ni koncerten. Posnet je v legendarnem newyorškem istoimenskem studiu, ki ga je v tedaj umetniško precej razpoloženi Greenwiški vasi zagnal Jimi Hendrix leta 1970, nekaj tednov pred smrtjo. Material, ki ga LCD Soundsystem preigrava tokrat, seže prek vseh njegovih albumov razen prvenca, poudarek je na zadnjem, z dodatkom priredb skupin Heaven 17, Human League in Chic, s čimer hkrati prikima močni britanski veji wava in synth popa osemdesetih let in tudi eni glavnih institucij klubske dekadence disca. Ne gre torej niti približno za pravi album, ampak za nekakšno vmesno ploščo, za vrinek, dodatek in diskografsko popestritev. Za nove interpretacije starega, ki niso niti divje ali posebej domiselne niti brezvoljne ali brezidejne. LCD Soundsystem se med živim in studijskim izkaže predvsem kot zverziran bend, ki mu je petletni premor bolj koristil kot škodoval in ki se je z albumom Electric Lady Sessions odločil za preverjeno taktiko snemanja po obsežnem koncertiranju. Po turneji, ki je sledila zadnjemu albumu American Dream, so člani torej zavili v studio, le da se, žal, niso lotili novega materiala, ki bi ga najprej dodobra pregnetli v živo, ampak so v nastopaškem zanosu uigranosti v hipu odigrali in posneli že znano, nekatere skladbe pa v živi izvedbi zvenijo še prepričljiveje kot v izvirni studijski različici. Simulaker živega.