Sodobna sporočila v steklenici

Petintridesetletni Behruz Bučani je iranski novinar, pisatelj, aktivist in borec za človekove pravice, ki je za roman Gore, edini prijatelj: pisati iz zapora Manus (No Friend but the Mountains: Writing From Manus Prison) prejel avstralsko literarno nagrado, nagrado države Viktorije (Victorian Premier’s Literary Award). Denarni del nagrade znaša 125 tisoč avstralskih dolarjev (malo manj kot 80 tisoč evrov). Vendar bo Bučani denar težko porabil, kajti še vedno biva na otoku Manus v Papui Novi Gvineji, kamor so ga leta 2013 namestili skupaj s številnimi drugimi prosilci za azil iz Azije. Iz Irana je pobegnil, ker je bil zaradi novinarskega dela v nemilosti in mu je grozil zapor, a se mu zunaj domovine odtlej ni godilo nič bolje. Ko je poskušal z ladjo iz Indonezije priti v Avstralijo, so ga avstralske oblasti prestregle in najprej zadržale na Božičnem otoku, nato pa preselile na Manus.

Toda razmere na otoku so tako slabe, da jih, kot je pred dobrim letom poročal MMC RTV SLO, Združeni narodi označujejo za humanitarno krizo. Oktobra 2017 so papuanske oblasti zaprle begunski center, saj je državno sodišče razsodilo, da so begunci v njem nastanjeni nezakonito. Takrat so porušili vso električno in vodovodno infrastrukturo. Nekatere begunce so preselili drugam, drugi pa še vedno čakajo na Manusu, in to brez tekoče vode in elektrike, zaradi česar pri temperaturi 40 stopinj Celzija ne morejo uporabljati niti klimatskih naprav. Ker se v zatohlih prostorih ne da spati, večinoma spijo na mizah na prostem, za skladiščenje vode pa so v zemljo vkopali zabojnike za odpadke.

Bučani o grozljivih razmerah poroča že od začetka bivanja na Manusu, saj občasno piše za Guardian, Saturday Paper in Huffington Post. Z mobilnim telefonom mu je uspelo posneti celo film Chauka, prosim, povej nam, koliko je ura (Chauka, Please Tell Us the Time), ki je bil predvajan na filmskem festivalu v Sidneyju. Na telefonu je napisal tudi ves roman. Ni si upal pisati na papir, ker pazniki beguncem najmanj enkrat na teden pregledajo sobo in pomečejo stran nekatere stvari, zato se je bal, da bi mu kdo odnesel rokopis. Tako je knjigo pisal v perzijščini v obliki sporočil na aplikaciji Whatsapp, ki jih je – ker bi mu lahko kadarkoli zasegli tudi mobilni telefon – pošiljal neposredno svojemu prevajalcu Omidu Tofighianu. Za 400 strani knjige je moral poslati ogromno sporočil, vendar pravi, da je komuniciranje in pisanje prek Whatsappa v letih bivanja na Manusu zanj postalo nekaj vsakdanjega. »Whatsapp je moja pisarna. Verjamem, da ljudje mislijo, da ga je nemogoče uporabljati za delo, a zame je to nekaj utečenega.«

Bučanijeva knjiga je kombinacija avtobiografske proze in poezije, v kateri popisuje potovanje z ladjo, nastanitev na Manusu, življenje in smrt zapornikov, doda pa tudi opazke o avstralskih paznikih in krajevnih prebivalcih. Žirija jo je označila za »navdušujoče umetniško delo in kritično teorijo, ki se izmika preprostim razlagam. Bučani uporablja specifično narativno strukturo, ki prehaja od kritične teorije do podrobnih opisov, poezije in antiutopičnega nadrealizma.«