SunnySun, producent in didžej

Dan pred intervjujem mi je SunnySun sporočil, da boleha in da bo moral morda prestaviti najino srečanje. Nekaj ur pozneje je nastopal v Kinu Šiška, kjer je z avtorsko glasbo spremljal predstavo mladega plesalca Gašperja Kunška. Izjemen odziv na njun nastop v razprodani komuni Kina Šiška ga je napolnil z energijo, odstranil vse sledi viroze in Sunny me je dan po nastopu poln življenja sprejel v svojem studiu na Kolodvorski. Že to, da dober nastop na njegov imunski sistem vpliva bolj blagodejno kot teden počitka, nalivanja s čajem in uživanja aspirinov, nazorno odraža njegovo gorečo ljubezen do glasbe, do nastopanja in občinstva, predvsem pa predanost hiphop kulturi, ki jo že od malih nog živi in diha v vseh njenih razsežnostih. Ko sem ga prosil za list papirja za oporne točke najinega pogovora, ga je iztrgal iz zvezka, ki je bil skoraj ves popisan z osnutki rap besedil v vsaj sto šestnajstih različnih pisavah. Emsiji z vseh koncev dežele se pogosto zberejo v njegovem studiu, kjer pesnijo, medtem ko Sunny na svojem vintidž semplerju zlaga surove hiphop beate.

Dvaintridesetletni Sany Al Saleh, ki ustvarja pod imenom SunnySun, je glasbenik sirsko-hrvaških korenin, ki se je v mladih letih z rodne Reke preselil v Ljubljano, kjer je sprva prepričal kot reper, nato kot didžej, zadnja leta pa se posveča predvsem produkciji avtorske glasbe in založništvu. Prijatelji so se iz njega od nekdaj norčevali, da ima velik nos. Zbadljivke, ki letijo nanj, rad posvoji tako, da se začne norčevati iz samega sebe. Svojo založniško hišo je poimenoval Big Nose Entertainment. A ne gre zgolj za glasbeno založbo: na Kolodvorski vzpostavlja štab, kjer bo pod imenom Big Nose združil vsa področja svoje predanosti urbani kulturi – od zbiranja gramofonskih plošč do ljubezni do konoplje. Pod eno streho bo združil trgovino s ploščami, glasbeni studio, showroom grafik, grafitov in oblačil naših neodvisnih modnih oblikovalcev, prodajal pa bo tudi izdelke iz industrijske konoplje in pripomočke za kajenje trave. To sicer počne že zdaj: pred leti je odprl Planto, trgovino s semeni in opremo za gojenje rastlin, ki finančno napaja njegovo glasbeno udejstvovanje. Sunny je že od nekdaj priložnostni poslovnež, pa naj gre za prodajanje svojih plošč »jedijem« – kot s sklicevanjem na galaktične modrece iz sage Vojne zvezd pravi svojim uličnim somišljenikom – ali kakšne druge bolj kompleksne kupčije.

Prav s trgovanjem na drobno je pred desetletjem zaslužil petsto evrov, ki so mu omogočili začetek kariere didžeja. Ko mu je prijateljica poklonila dva gramofona, je sprva vadil z edinima ploščama, ki ju je imel: z albumom Eda Maajke in kompilacijo starih disko uspešnic. Gre za – milo rečeno – nekompatibilni plošči in prvi koraki usklajevanja beatov so bili resnično zahtevni. Potreboval je več vinilk in svojo srečo je v času, ko je bilo spletno kupovanje še neustaljena praksa, preizkusil v spletni trgovini Bolha. Vtipkal je dve ključni besedi: »vinil« in »hiphop«. Spletni iskalnik je kot naročeno ponudil zgolj en zadetek: petsto hiphop plošč za petsto evrov. Sunny ni mogel verjeti svojim očem. Izkazalo se je, da gre za dediščino pokojnega DJ Johnsona, ki je v času na prelomu tisočletja hiphop in R&B vrtel v danes že skoraj pozabljenih ljubljanskih klubih. Dogovoril se je za odkup zapuščine pokojnega glasbenika, čigar žena je Sunnyju mesec dni vsak drugi dan prinesla gajbo plošč, in kar naenkrat se je zbudil obkrožen z malim morjem vinilk, ki so mu pomagale na začetku njegove didžejske poti. Deset let pred tem je Sunny na pobudo vinjenih prijateljev prvič repal na odru, za glasbeno podlago pa je skrbel prav DJ Johnson. Zdaj si rad zamišlja, da s tem, ko v klubih vrti stare plošče pokojnega didžeja, ohranja njegovo zapuščino. »Komaj sem ga poznal, a je vedno z mano,« pravi.

Preden je postal didžej, je bil reper. Ko še ni imel občinstva, je repal svoji mami. Pozneje se je povezal z založbo Wudisban, ki jo vodi mariborski reper Emkej. Ob nastanku svojega prvega mikstejpa je nastopal po vseh koncih Balkana. Zdaj že dolga leta ne repa več, razen občasnega improviziranja na freestyle dogodkih. Pred desetletjem se je ob prihodu na neko zabavo spričkal z varnostnikom in ta mu je v obračunu pred klubom izpahnil koleno. Zaradi poškodbe je moral odpovedati vse koncerte, ki so bili v tistem času njegov edini vir prihodka, in njegova noseča žena je predlagala, naj proda svoj staroveški MPC-sempler, da bosta lahko plačala najemnino. Čeprav Sunny takrat še ni imel nikakršnih beatmakerskih veščin, je samozavestno odvrnil, da bo namesto tega, da sempler proda, z njim zaslužil za najemnino. Ležal je doma, rezal semple, tapkal beate, se uril in uril in kmalu dobil ponudbo, da ustvari glasbeno spremljavo za neko Mobitelovo reklamo. »Tako sem z beati prvič pokril najemnino ter dokazal sebi, ženi in svetu, da lahko s to mašino služim. Zdaj sem hvaležen, da so mi takrat izpahnili koleno.«