Radoslav Parušev: Od znotraj

+ + + +

Svet kot fonja in estrada

V resničnostnem šovu, ki poteka v zaporu in naj bi iz kriminalca naredil spoštovano in ljubljeno medijsko osebnost, pripravljeno, da zasede najvišje politične položaje, se pojavi tudi pisatelj Parušev (letnik 1975). V zamreženem okolju se je znašel zaradi naložene programske opreme in kot zaporniškemu insajderju mu namenijo komentatorsko vlogo. Vendar ga maniakalni voditelj prekinja in daje besedo vznesenim odsluženim zvezdam realitijev, saj je komentiranje samo stopnička na pisateljevi poti proti dnu. Slej ko prej naj bi postal ’kuzla’ vnaprejšnjega zmagovalca šova, torej na vse pripravljeni ugodnik, ki mu velika živina iz zaporniške hierarhije ponudi varstvo. Vse bi bilo enako kot v resnici, samo da mu zdaj popravijo zobe, ki so mu jih sojetniki ob asistenci paznika, »alfa prasca«, populili zaradi fafanja, pa tudi odnos je bolj žajfničast, spoliran in brez tistih brutalnosti pri posiljevanju; bolj nekaj, kar naj kaže človeško širino in blagost bodočega zmagovalca. Polikani približek resničnosti.

Vendar je pot na dno trnova: začne se s snemanjem filma o holokavstu, kjer producenti za denar nategujejo statiste in financerje iz tujine, ki se jim je orosilo oko ob usodi na Balkanu živečih judovskih rojakov – pravzaprav vsi nategujejo vse, če le lahko. Potem sledi kafkovska epizoda z iskanjem prijateljev pri procesu, a prijateljev ni, ker so vsi skorumpirani in kadrovik za statiste pač nikomur nič ne pomeni, vsaj ne dovolj, da bi se zavzeli zanj.

Brez zvez ne gre in Parušev kaže bolgarsko družbo kot prestreljeno s korupcijo, pri tem pa so njena šibka točka glamurozne prireditve in njihova udarna konica, resničnostni šovi in žajfnice. Te v času velikih sprememb tolažijo ob spremembah in otopijo bolečino državljanov, za kar obstaja vrsta razlogov: otomanija, nastala z združitvijo šiitov in sunitov proti krščanstvu, je pred vrati, in to dobesedno, pol Bolgarije je zasedene. Protagonist romana se nadaljnjemu poniževanju v zaporu izogne na plemenit način – kot prostovoljec gre na bojišče, kjer carujejo sarin, klanje z jatagani in handžarji po jarkih. Nekakšen beg v svobodo.

Parušev je drastičen pri opisih skorumpiranega bolgarskega vsakdanjika, neprizanesljiv, ko jih je treba naložiti slaboumnim našmrkanim elitam in njihovemu slabemu okusu. Od znotraj je roman o na novo premešanih kartah v politiki, ki ji zdaj vladajo nastopa( jo)či na estradi, tam se zbirajo točke zvestobe in fermentira politični kvas. Roman je izpisan surovo, brez prikrivanja, kaj je pohlep, podprt od načrtovalcev tranzicije, naredil iz že prej brezvoljnih in brezciljnih plemen. Parušev pretirava, vendar je dobro zadel linijo: če so celo najmočnejši najprej plasirali igralce tipa Ronaldo in jih, potem ko so ljudi dovolj pobebavili in se spustili na raven resničnostnih šovov, zamenjali s klovni tipa Donald, kaj potem ostane majhnim, zvestim in voljnim? Mobilizacija estrade, tviterašev in zabavljačev v politiko, poznamo to.