Anton Stres: Leksikon filozofije

Knjiga, ki izide na 40 let.

Leta 1980 je Vlado Sruk napisal knjigo »Filozofsko izrazje in repertorij« (379 str.), ki je prežeta z marksistično dogmo, leto za njim se je pojavil »Filozofski leksikon« (329 str.), v katerem je Janez Janžekovič izpustil praktično ves marksistični diamat s pregnano domislico, da je popisal – modroslovje. Še 40 let prej, leta 1941, je izšel prvi slovenski »Filozofski slovar« (102 str.) Aleša Ušeničnika, ki pa je bil kot filozof katoliške provenience po vojni odstranjen iz Akademije in zaradi tega njegovega slovarja ni bilo najti v knjižnici oddelka za filozofijo.

Stresov leksikon je moderni orjak (999 str.), ki vsebuje gesla filozofov, filozofskih smeri in pojmov. Ta so obširna, tam, kjer so kratka, denimo Camus in Diogen, pa lapidarno pronicljiva. Koga tudi pogrešamo: ekozofa Naessa in Guattarija, kritika marksizma Kolakowskega, enigmatičnega Konstantinovića, ampak to je v naravi leksikonov, da v njih vedno kdo manjka.

Vzemimo klasični pojem – gnothi sauton; avtor se ne ustavi pri najbolj razširjeni razlagi »spoznaj samega sebe«, temveč postreže z različnimi razumevanji v zgodovini filozofije, na začetku Platon meri na človeka, ki naj se zaveda svojih omejitev in nepopolnosti, stoiki so poznavanje sebe postavljali z zavedanjem, da je človek del narave, etc.

Čeravno vsi štirje filozofi obdelujejo isto materijo, je že izbor začetka avtorski. Ušeničnik prične: alfa in omega, Sruk: abiogeneza, Janžekovič: absolutno, Stres: A = A. A slednji je ustvaril titansko delo z več kot 2400 gesli.

Velika knjiga s kančkom grenkobe: filozofi prebirajo razprave in ne leksikonov.