Šepet nežne ulice

zelo za

Pekel v Harlemu.

Ona – Tish (KiKi Layne) – jih na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja šteje 19, on – Fonny (Stephan James) – pa 22, na ta magični, srečni trenutek, na skupno življenje (čakajte, da vidite njuno “opremljanje” stanovanja!), sta se pripravljala vse življenje, že od malega, ko sta se sprijateljila, toda ker sta temnopolta, jima vse pokvari rasistični policaj (morali bi videti njegov obraz, zemljevid belske jeze!), saj Fonnyju podtakne groteskno posilstvo (reboot linča, če hočete), ki ga ni zagrešil. In še preden dobro izgine napis, ki nas opozori, da “se vsak črnec, ki se rodi v Ameriki, rodi na Beale Streetu, v črnski soseščini ameriških mest, bodisi v Jacksonu (Mississippi) ali Harlemu (New York),” in da je “Beale Street naša zapuščina”, in še preden dobro sprhnijo ekspresivne arhivske črno-bele fotke segregacijskega, rasističnega nasilja, Tish – njen naratorski off pravzaprav – že dahne: “Upam, da ne bo treba nikoli nikomur tega, ki ga ljubi, gledati skozi steklo.” Ne brez razloga, kajti Fonnyja bo naslednja leta videvala le skozi zaporniško steklo. Najprej mu bo povedala, da je noseča.

Njena mati (Regina King) bo skušala žensko, ki naj bi jo Fonny posilil, sicer prepričati, naj svoje pričanje spremeni, toda v getu, v katerem se vsi čutijo posiljene, težko dobiš kaj drugega kot agonični krik. Še bolj kot vprašanje, kako zbrati denar za belega odvetnika, ki bi dokazal Fonnyjevo nedolžnost, pa bo njeno in njegovo družino mučilo in polariziralo vprašanje, kdo bo vzgajal tega otroka – kdo mu bo oče, kdo ga bo utrdil, kdo ga bo pripravil na preživetje v getu, kdo ga bo naredil neustrašnega, kdo ga bo v tem svetu, v katerem bodo lahko z njim počeli, kar bodo hoteli, in v katerem bo lahko Bogu zaupal toliko kot lasulji, solzi, klofuti ali kriminalu (vedno pa se bo lahko zanesel na tisti rasistični “Se vidimo!”), osvobodil? Šepetu nežne ulice, zasanjano skalpelski biografiji ulice Beale, posneti po romanu Jamesa Baldwina, se nikamor ne mudi.

Ziblje se počasi, v ritmu resigniranega cigaretnega dima, šepeta ustavljenega življenja, slow-motiona praznin uradne zgodovine, polzenja zaporniškega časa, melanholije ljubimcev, ki se – sicer razpoložena za ljubezen – ne moreta več objeti (“Ne pozabi, da pripadam tebi,” pravi on), in lahnega, pritajenega, hipnotičnega nočnega jazza (Louis Armstrong se je rodil na Beale Streetu, jasno, v New Orleansu, ne New Yorku), kot veliki plan “začaranega” črnskega trpljenja, črnske deprivilegiranosti in črnskega stoičnega shajanja s kruto nadišavljenim belskim statusom quo, ki ga Trump imenuje “spet velika Amerika”. Barry Jenkins, režiser oskarjevske Mesečine, najde igralca, KiKi Layne in Stephana Jamesa, ki sta tako briljantno samoumevna in precizna, kot da igrata v svoji avtobiografiji. (Kinodvor)