Berlin, ljubezen moja

zadržan

Odprto mesto.

“Sem ne prihaja veliko domačinov, v glavnem turisti,” dahne lutkarka (Dianna Agron) propadlemu holivudskemu producentu (Luke Wilson), ki si ogleduje Berlin. Tudi sama ni domačinka, temveč turistka. Film Berlin, ljubezen moja – zadnji v seriji filmov o “mestih ljubezni” (pred tem so prišli na vrsto že New York, Pariz in Rio) – izgleda kot stari holivudski filmi, ki so se dogajali v kakem eksotičnem mestu, v katerem so domačini le statisti. Tudi v Berlinu jih skoraj ni na spregled – Berlin, kamor pridejo ljudje sanjat, plesat in se zaljubljat, kot slišimo, je namreč tako odprto mesto, da so domačini izginili. Kot Benetke.

Film je sestavljen iz kakih desetih epizod, kvikijev, vinjet, ki izgledajo bodisi kot malce boljši ali malce slabši študentski filmčki in v katerih srečamo vse običajne “ekscentrične” osamljence (ulične umetnike, transspolne, drag queens, begunce, fotografe, ljudi z velikimi belimi angelskimi krili ipd.), toda zapleti so tako patetično trivialni in dolgočasni (begunec sreča prostitutko z velikim srcem ipd.), da epizoda, v kateri Mickey Rourke – barska mušica – zapeljuje punco (Toni Garrn), ki bi mu bila lahko hčerka, izgleda že kar sumblimno, še toliko bolj, ker Rourkeu pusti, da je Rourke, da torej kanalizira svoje največje hite iz Osmih tednov in pol, Zmajevega leta in predvsem Srca angela. Nič, Berlin je res odprto mesto.