Popolna kopija

Geneza.

Če ste videli Transcendenco, v kateri Johnny Depp, genij digitalne revolucije, svojo ženo in prijatelja prepriča, da njegovo zavest – po njegovi smrti, se razume – “naloži” v računalnik, potem ste videli tudi Popolno kopijo, v kateri Johnnyja Deppa nadomešča Keanu Reeves, alias Will Foster, genij futuristične high-tech korporacije, specializirane za transplantacijo človeške zavesti v robotska telesa.

Ko njegova žena (Alice Eve) in otroci umrejo v prometni nesreči, sklene, da bo njihovo zavest najprej skrivaj – kot dobri stari dr. Frankenstein – “naložil” v računalnik in potem v kopije – no, hitro rastoče klone – njihovih teles, tako da sploh ne bo nihče opazil, da se je kaj zgodilo, toda film – skoraj brez zavesti, hladen, upehan, precej derivativen, vseskozi smrtno resen, povsem brez samoironije – ne apostrofira le običajnih dilem, ki pritičejo zgodbam o resurekciji (ali lahko človek igra Boga? ali je “pospeševanje” evolucije etično?), temveč tudi dilemo, ki jo poznamo iz Sophiejine odločitve (Will lahko regenerira le tri telesa, kar pomeni, da bo moral enega otroka – po lastni izbiri – “opustiti”), tokrat ozaljšane z distopičnimi dilemami o družini prihodnosti, ki bi lahko postala last korporacije, o digitalni zavesti, ki bi lahko postala novo orožje za množično uničevanje, o genetskem inženiringu, ki bi lahko ljudem izbrisal neprijetne spomine in travme, in o “regenerativni” moči tehnologije, ki bi lahko bogate delala še bolj privilegirane in “nesmrtne”, kot so.