Mirna horda

Za glasbenike, ki so največje uspešnice izdali že pred časom, recimo na repu osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let, velja, da v sedanjosti, ali sodobnosti, le redko ponudijo koncertne vrhunce svojih dolgoletnih podvigov in glasbenih ovinkarjenj. Eden teh redkih trenutkov se je zgodil leta 2012 na Jazz festivalu Ljubljana v Križankah, ko je svojo vrnitev po šestnajstih letih založniške odsotnosti promovirala Neneh Cherry, švedska krotilka in upogibalka raziskovalnih robov – tako neodvisne scene kot popa. Takrat nas je odpihnila v navezi z izvrstno skandinavsko skupino organiziranega hrupa, punk jazz zasedbe The Thing. Cherryjeva bi sicer v domačiji v precej bolj banalnem kontekstu morala nastopiti že leta 2005, a je na rajanje ob smučarskem prazniku pokala Vitranc takrat zaradi bolezni ni bilo. Tokrat je njen obisk ljubljanske mestne katedrale muzike pomenil dvoje, tako predstavitev njenega zadnjega, lanskega albuma Broken Politics kot tudi predkoncert letošnjega festivala Druga godba. Peti album Cherryjeve je zvočno nežen, melodičen, naplasten, počasen in matričast izdelek.

Kot predvoznica nas je primerno, ne preglasno, s preprosto, a učinkovito mizansceno in igro luči ter dokaj statičnim, a ne togim in kratkim nastopom uvedla belgijsko-karibska pevka Charlotte Adigéry. In potem je na oder ob mehki melodiji harfe prikorakala Neneh z druščino, ki je presenetljivo številna. Album Broken Politics narekuje matričasto izvedbo oziroma koncertno interpretacijo. To je spremljala harfistka, ki je poprijela tudi za bas in na enem koščku nastopa tudi odtipkala po klaviaturi. Spremljala sta jo vibrafonistka, ki je igrala tudi klaviature in tolkala, in basist, ki je tudi zagnano živahno obračal gumbe škatlice efektov. Ob njej je bil bobnar, ki je tudi tapkal po tolkalih. In spremljevalni vokalist, ki je vijačil sint. In matričar, ki je prav tako neumorno vijačil pritajeno subtilne, komaj slišne vetrce efektov. Vsak s svojo skrbno določeno, pogosto pa ne ravno ključno vlogo. Multitaskersko prepletanje vlog in kinetično kroženje po odru je dinamično popestrilo nastop, a brez izbruhov, prelomov ali točk zavzetega in prožnejšega muziciranja. Velikokrat je šlo le za začinjanje posnetih podlag, ki so na več mestih v spomin priklicale sceno bristolskega triphopa, v kateri je Neneh aktivno sodelovala predvsem z mestno ekipo The Wild Bunch.

Druščina je odigrala večino plošče Broken Politics s tremi koristnimi dodatki. Prvi je bil posnetek s prejšnje plošče Blank Project, ki je takoj pokazal, da je mračnejši, bendovski, hrupnejši material morda hvaležnejši za koncertiranje. Druga dva sta bila predvidljivejša, hita »Manchild« in za konec »Buffalo Stance« v remiksirani različici. Neneh Cherry je s kratkimi vložki kramljanja z občinstvom predstavila izvrstno odrsko pripravljenost in absolutno suvereno vokalno izvedbo. V zmernem spremljevalnem krogu in korektnem »uro in petnajst« formatu.