Sleaford Mods: Eton Alive

+ + + +

Dvojec Sleaford Mods, najmočnejši glasbeni glas britanskega delavskega razreda, je na četrti plošči še vedno jezen, oster ter izjemno duhovit in zbadljiv. Po dvanajstih letih delovanja še ni jasno, kako sta avtorja s tako specifičnim, surovim in zafrkantskim pristopom svojemu ustvarjanju zagotovila komercialni preboj. To ostaja uganka tudi z izdajo nove plošče, na kateri njun slog ostaja diametralno nasprotje trendi glasbe. Zavidanja vredna baza zvestih (pretežno britanskih) oboževalcev se verjetno zlahka poistoveti z ogorčenostjo nad političnimi in družbenimi razmerami v Združenem kraljestvu, ki ga Sleaford Mods – namesto z neposredno kritiko – spljuva v anekdotah o vsakdanjem življenju na deževnem otočju.

Jason Williamson, pevec in avtor besedil, je – kot po navadi – iskreno zgrožen in to ponovno izraža s ciničnim bentenjem. Tega je doslej dostavljal predvsem v obliki značilno hladnega, takoj prepoznavnega sloga poezije spoken-word, na novi plošči pa je nekaj več vokalne melodike. Dvojcu so pogosto očitali enolično glasbo, ki je z vsako novo izdajo spominjala na prejšnjo. Očitki o enodimenzionalnosti so izhajali predvsem iz monotonosti Williamsonovega vokala. S ploščo Eton Alive pa postane jasno, da je frontman veliko bolj kot petja vešč postpunkovskega rapanja: dvojec je bil prej deležen pritožb zaradi vsesplošnega pomanjkanja muzikalnosti, pri melodičnih skladbah na novi plošči pa se ta izkaže kot odlika. Sleaford Mods je resnično najučinkovitejši, ko ostaja zvest pripovednemu vokalnemu slogu. V tem pogosto prepoznamo vzporednice z rapanjem, čeprav nima veliko skupnega s hiphopom. Enolično recitiranje preprostih, a učinkovitih družbenokritičnih besedil v kombinaciji z elektronskim minimalizmom izpod rok Andrewa Fearna bolj spominja na punk kot na rap: očitno so prisotni denimo vplivi britanskih postpunk prvakov iz skupine The Fall in ameriškega no wave dvojca Suicide. Fearnove podlage so surove, preproste in zamazane, v svojem eklekticizmu pa združujejo predvsem postpunk, drum & bass, vplive belgijskega EBM-a in celo synthpop.

Glasba dua Sleaford Mods zveni kot uglasbitev zapitega obupa britanskega obrobja. Williamson hkrati laja ogorčeno in igrivo ter z besnim glasom politizira tako, da pripoveduje zgodbe, ki se na prvi posluh zdijo vsakdanje, vendar v sebi skrivajo kritično sporočilnost. Modsa bi težko zvenela bolj britansko, a sta hkrati tako edinstvena, da na glasbenem zemljevidu Združenega kraljestva trenutno pravzaprav sploh nimata tekmeca. Williamsonov vokalni nastop je tako zelo zaznamovan z močnim britanskim naglasom in slengom nottinghamskih ulic, da deluje skoraj karikirano. Za tiste, ki takšne govorice ne obvladamo, je dešifriranje besedil potrebno tudi, ko jih imamo pred sabo izpisana.