Marko Matičetov, pesnik

Pred enajstimi leti je Marko Matičetov, pesnik mlajše generacije (letnik 1984), prvič obiskal Brazilijo. Dežela sonca, morja in peščenih plaž ga je tako navdušila, da se od takrat tja vrača vsako leto. »Naučil sem se tudi portugalščine in jo danes tekoče govorim. Škoda se mi zdi, da bi se držal angleščine, zato se vedno poskušam naučiti jezika države, kamor potujem.«

Brazilija pa je našla tudi pot v njegovo poezijo. »V mojih pesmih je Brazilija svet odprtosti in zabave. Ker mi je tak svet tudi sicer všeč, se tja stalno vračam,« pravi. Tretjo pesniško zbirko, ki je sledila zbirkama V vsaki stvari je ženska (2006) in Boš videl (2009), napisanima v njegovih zgodnjih dvajsetih, je celo naslovil Lahko noč iz moje sobe, Brazilija. Razdeljena je na dva dela – prvi, Soba, je bolj zaprte narave in v teh pesmih pesnik premišljuje o sebi, v ciklu Brazilija, ki sledi, pa se odpre svetu okoli sebe.

V četrti pesniški zbirki, Na tleh je nastalo morje, izdani konec lanskega leta, je lirski subjekt namesto v Brazilijo sicer odpotoval v Mehiko, vendar nanjo ni pozabil. Pa čeprav v eni izmed pesmi zapiše »Tukaj sem pozabil. Na Brazilijo. (V Mehiki.) Tukaj bom pozabil. (Nate.)«, v drugi v svojem stanovanju v Luciji opazuje sliko sladkornega stožca in razmišlja o »najinem razgledu iz tvojega stanovanja v Riu«. Lirski subjekt – ali Marko? Ločnico med subjektom in avtorjem je, glede na to, da gre za tako osebnoizpovedne pesmi, v resnici težko potegniti. »Mislim, da je v mojih pesmih veliko mene, nekje čez 90 odstotkov,« pravi Matičetov. »Včasih sicer govorim o čem, kar je lahko izkušnja vsakega posameznika in ne nujno moja, a vseeno me je do tega pripeljalo lastno spoznanje in premišljevanje. Včasih tudi menjam zorni kot pripovedovalca, govorim v prvi, drugi ali tretji osebi, a v vseh primerih še vedno iz sebe.«

Matičetov je eden plodovitejših mladih pesnikov (kot pove, ima za izdajo pripravljeno že peto zbirko), njegove pesmi so prevedene v portugalščino, srbščino, angleščino, italijanščino in španščino, vendar se drži bolj zase, se ne izpostavlja preveč in ne giblje zares aktivno po literarni sceni. »Pišem enostavno zato, ker imam pisanje tako rad, ostale stvari me ne zanimajo preveč,« pravi. Poezijo sodobnikov sicer spremlja, a mu ni všeč trend eksperimentalne, pogosto nasilne in vulgarne poezije, ki jo je mogoče na pesniških večerih slišati pogosteje kakor nežne, mehke in zvočne pesmi, ki jih piše sam. »V moji poeziji tudi ne boste našli kletvic, ker vulgarizmov res ne maram. Trudim se, da so pesmi, ki jih pišem, lepe.«

Trenutno poleg pisanja – in potovanj – dela kot bibliotekar v Mestni knjižnici Piran, enoti Lucija, kar mu ustreza, ker v njegovo življenje umetnika vnaša neko rutino. Občasno se udeleži le kakšnega literarnega večera na obali, pa še to le takrat, ko ga dela avtorice ali avtorja res zanimajo. Tudi pisati je začel sam od sebe in sam razvijal svoj talent, ne da bi se prijavljal na pesniške delavnice. Ima pa ljubezen do kulture in umetnosti kot vnuk priznanega etnologa dr. Milka Matičetova, ki ga najbolj poznamo po Zverinicah iz Rezije, gotovo vsaj malo v krvi. »To, da nekdo drug komentira tvojo poezijo, ti pa naj bi se iz tega nekaj naučil, mi nikoli ni bilo blizu. Veliko sem bral, na začetku več klasične kot sodobne poezije. Kot zgodnje pesniške vzornike bi denimo izpostavil Prešerna, Leopardija, Montaleja, Zajca, Koviča, Strnišo in Vaska Popo, ki jih cenim še danes. A najbrž sem ravno zato, ker sem prebiral več klasičnih pesnikov, prvo zbirko V vsaki stvari je ženska deloma napisal v rimanih verzih in sonetni formi.« Šele pri drugi zbirki Boš videl je našel svoj pesniški izraz in od tedaj to, kar prebere, ne vpliva več nanj. »Morda samo širi moj besedni zaklad. Če se spremeni moj ritem ali tematika mojih pesmi, se moram sam v sebi spremeniti ali kaj novega doživeti.«

Sploh doživljanje se mu za dobra umetniška dela zdi ključno: kot pokaže že njegova izkušnja Brazilije, prelite v poezijo, ni eden tistih pesnikov, ki bi lahko ustvarjali izolirano od krajev, dogodkov in ljudi. »Če ne bi šel v Mehiko, ne bi napisal mehiških pesmi, če ne bi začel balinati, ne bi napisal še neobjavljenih pesmi o balinanju in igri nasploh. Tako je to. Ključneje za pisanje pesmi kot sedeti doma in brati je zame gibati se in potovati.« In ljubiti – veliko njegovih pesmi je namreč posvečenih prav dvojini, enako rahločutno pa zna popisati tako ljubezenski zanos (»Po čistem naključju. / Dveh. / (Sva oba.) / Nalijva. / (Si čistega.) / Spijva. / (Drug drugega.) / Spiva. (Ko spijeva.)«) kot boleča čustva ob koncu ljubezenskega razmerja (»Tvoj las. / Sem našel. / (Na odeji.) / Najbrž so. / (Še kje.) / Po stanovanju. / (Vse si mi vzela.) / Nekaj las. / (Si pustila.)«).

Vseeno pa to, da se ti – pa naj bo v ljubezni, na poti ali kje drugje – ves čas dogaja nekaj, kar ima potencial, da bo nekoč pristalo v pesniški zbirki, ne daje zagotovila, da se bo to dejansko zgodilo. »Po vsaki knjigi imam krajši ali daljši premor, ko me je strah, ali bom sploh še kaj napisal. Res pa je, da sem imel zadnje leto veliko ustvarjalne energije. Morda zato, ker je prejšnja tri leta nisem imel skoraj nič ali pa ker se je v meni potiho nabirala in v zadnjem letu eksplodirala.