Christoph Ransmayr: Cox ali Tok časa

+ + + +

Kronometri kot orožje proti času

Anglež Cox je urar in izdelovalec merilnih instrumentov, največji in najboljši, brend, kakršen je v jajčni veji recimo Fabergé. Sredi 18. stoletja, ko so šle uvozne poti v nasprotni smeri kot danes, dobi od kitajskega cesarja ponudbo, ki je ne more zavrniti. Zanj naj bi izdelal nekaj ur z različnimi pogoni, v ozadju pa je nič manj kot najvišji proračun za poskus, da bi naredili uro, ki bi merila večnost, na trajnostni pogon. Cox in njegovi vidijo v tem priložnost, da bi pod patronatom bogatega in vsemogočnega mecena dosanjali svoje najbolj skrite sanje. Vsi so namreč fantasti, ki jim je obrt samo odskočišče za juriš na nedosegljivo; svojo veščino poskušajo prignati do absolutnega in se temu kar najbolj približajo.

Cox žaluje, njegova ljubljena hči se je v delavnici igrala z živim srebrom in se poslovila, ljubljena žena je ob tem onemela. Tudi zato je potovanje na Kitajsko spokorniška misija, ki naj v njegovi odsotnosti zagotovi ženi dovolj molka, da bo lahko spregovorila. Vendar je Kitajska – že takrat – nekaj nezamisljivega: namesto odbora za sprejem okrutne eksekucije na pristajališčih, skrivnostni obredi v Prepovedanem mestu in popolnoma nepredvidljivo vedenje Njegove svetosti, nesmrtnega in ničemur zunaj lastne samovolje podložnega suverena. Cox se zaveda, da če naredi uro, ki bo preživela vladarja desettisočletij – po definiciji neskončnega, večnega in neumrljivega –, če mu torej uspe materializirati oksimoron, bo ob glavo. Če ne, prav tako. Vmes se še zaljubi, no, zagleda, v cesarjevo najljubšo konkubino. Kar jeba.

Vendar Ransmayrju (1954), nemškemu pripovedniku s prepoznavnim, vznesenim in do konca izbrušenim slogom, ne gre samo ali predvsem za popis poklica in njegovih zagat. Že v Leteči gori je pokazal, da so njegove iz besed naštrikane krajine samozadostne in sebinamembne. Tudi zdaj je cesarsko mesto in vse, kar je veliki pesnik, glasbenik in arhitekt, torej cesar sam, dognal, zgolj odskočišče in izgovor za popise cesarsko spremenjene narave – zasnežene krajine in tihih hišk –, spletk evnuhov in izredno okrutnih in samovoljnih oblik mrcvarjenj vseh, ki ob nepravem trenutku dvignejo pogled ali celo samo glas. Roman se obilo pase na razpoloženju v mestu tišine, skrivnostih in pregovorni večni čuječnosti in okrutni nezmotljivosti. Ransmayr naredi Kitajsko iz besed in ta malo spominja na salon mehaničnih čudes: zaradi ur na gnitje kadavra, ki naj merijo preostali zemeljski čas preminulim, zaradi ur, ki jih poganja živosrebrni stolpec oziroma spreminjanje zračnega tlaka. Leteča gora je bila spisana na temo okrutne gorske tibetanske puščave, zdaj je več tistih nežnih japonskih akvarelov, zabrisanih kontur in kakšen osamelec pa hiške, ki jih zasipava snežec, in v njih kot mravlje zvesti, kot mravlje brez lastne volje poseljeni ugodnice in evnuhi. Je pa to proza, ki se približuje tisti samonamembnosti, kakršno najdemo pri Süskindovem Parfumu ali v delih Pascala Quignarda, to je na nič odtisnjen bakrorez romana.