Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev: Izviri in smisel ruskega komunizma 

+ + + + +

V slovenskem jeziku je knjiga izšla z 80 leti zamude, a v odličnem prevodu.

Kaj je o komunizmu napisal človek, ki je bil profesor na moskovski univerzi, potem pa so ga leta 1922 izgnali iz Sovjetske zveze kot obupni primer, ki ga ni mogoče prevzgojiti? Torej mož, ki so mu vzeli domovino in kariero.

Brez grenkobe in jeze je z natančnim miselnim skalpelom analiziral, od kod se je vzel najbolj tiranski in avtoritativni režim. Ni priletel iz pekla niti ga ni katapultiral Marxov komunizem, zrasel je iz ruske tradicije. To, kar je storil car Peter Veliki pred 200 leti, je s totalnim imperijem ponovil Lenin, ko je z reformami izkoreninil čustva in staro vero. Udejanjil je moralo teoretika Belinskega iz sredine 19. stoletja, ki je pisal, da je kri nujna, da je treba odsekati glave stotisočim, če bo to koristno. Sledil je nihilistom, ki niso poznali dvoma in skepse. Bil je dedič revolucionarja Nečajeva; ta bi vso družbo prepredel z revolucionarnimi celicami, ki jim je v imenu revolucije dovoljeno vse. Postavil je sovjetsko birokracijo, še močnejšo od carske. Uresničil je sanje slovanofilov in prestolnico iz Peterburga prestavil v Moskvo.

A pod carji so izhajale heretične knjige, se formirali revolucionarni krožki in upori, Lenin in Stalin pa sta ustvarila tako totalitarno državo, da sta izkoreninila vsakršno prevratniško idejo. Poleg terorja sta vpeljala še nov antropološki tip človeka in z njim jezik komunizma, s katerim so ljudje brez svobode iskreno razlagali, kako imajo več svobode od Francozov, ki jim je dovoljeno reči vse, ne morejo pa ničesar spremeniti.

In zdaj presenečenje, zaradi katerega Berdjajev ni bil priljubljen med ruskimi emigranti – lahko si zamislimo drugačen komunizem, združljiv s človečnostjo in svobodo.