Njegova glasba bo živela večno

Mark Hollis, frontman zasedbe Talk Talk, bo za vedno ostal enigma. Kako lahko samouku, ki je svojo glasbeno pot v punkovski maniri začel brez pravega glasbenega znanja, uspe iz čiste sle po muziciranju ustvariti eno najizvirnejših, najbolj prelomnih in brezčasnih glasb, vse do danes ostaja uganka. Prav tako ni jasno, kako je lahko na vrhuncu svoje slave zbral pogum, da se je iz pop zvezdnika zavestno prelevil v eksperimentalnega glasbenika ter s Talk Talk ustvaril Spirit of Eden in Laughing Stock, prelomni plošči, na kateri mainstream še zdaleč ni bil pripravljen. Ne bo nas nehalo begati tudi vprašanje, zakaj je na vrhuncu svoje ustvarjalne poti za vselej prenehal ustvarjati in se umaknil iz javnosti. Vzgibi in razlogi za Hollisove nenavadne in drzne odločitve bodo ostali misterij, kot so skrivnostna tudi njegova najboljša glasbena dela. Hollis nas je prejšnji teden pri štiriinšestdesetih letih zaradi bolezni za vedno zapustil. Vse od izida svoje zadnje plošče leta 1998 ni želel govoriti o svojem delu, a pravzaprav je vse, kar nam je želel povedati, že povedal s svojo glasbo: »Upam, da me bodo na koncu razumeli zaradi glasbe, ki sem jo izdal, zaradi pomenov in občutkov, ki jih ta glasba vsebuje. Nima smisla, da me o njih sprašujete. Glasba govori sama zase,« je dejal pred umikom iz javnosti (v intervjuju iz devetdesetih let).

Hollis se je prejšnji teden dokončno prepustil tišini, ki jo je, kot je nekoč rekel sam, poslušal še rajši kot glasbo. Pravzaprav se ji je predajal že več kot dvajset let: skupina Talk Talk se je razšla leta 1991, takoj po izdaji pete plošče, art-rock mojstrovine Laughing Stock. Sedem let pozneje je Hollis izdal svojo edino solo ploščo, zbirko izjemno tihih, subtilnih in pretežno akustičnih izpovednih pesmi, poimenovano kar po njem. Gre za izjemen album, ki je po kakovosti primerljiv z vrhunci skupine Talk Talk, na njem pa je avtorju z igranjem s tišino uspelo ustvariti eno najintimnejših in najspokojnejših del v katalogu moderne zgodovine glasbe. Plošča je vzbudila upanje o koncu Hollisovega diskografskega zatišja, a kmalu zatem je za vselej prenehal snemati, koncertirati in dajati intervjuje, ki jih pravzaprav tudi pred umikom s scene ni dajal pogosto. Posvetil se je družini, glasbeno kariero je zamenjal z očetovstvom in se popolnoma umaknil očem javnosti: ni bilo jasno niti, kje živi, nikoli ni prišlo do govoric o novih izdajah ali o ponovni združitvi zasedbe Talk Talk. Hollis je namerno poniknil, glasbeni industriji pa je s tem še zadnjič pokazal srednji prst, kot je prej storil že neštetokrat. Denimo leta 1984, ko je v videospotu za It’s My Life – uspešnici, ki jo je kasneje s priredbo ponovno popularizirala zasedba No Doubt – kljub nasprotovanju založbe pred kamero molčal, namesto da bi pel. Ali pa takrat, ko se je kljub ostremu nasprotovanju založbe velikanke EMI namerno izobčil iz mainstreama: iz synthpop zvezdnika, ki je nastopal na Top of the Pops, ki so ga primerjali z Duran Duran, in čigar portret je v osemdesetih krasil steno marsikatere najstnice, se je preobrazil v avantgardnega glasbenika, v pionirja, ki je z vztrajnostjo, z zvestobo svojim nenavadnim vizijam in z nasprotovanjem kompromisom za vselej spremenil glasbeno krajino.

V času, ko se je umaknil v zasebnost, se je njegov opus staral kot dobro vino. Postajal je vedno bolj cenjen in vpliven, njegov edinstveni pristop k eklektičnemu spajanju žanrov, ki ga je zastavil na albumu The Colour of Spring, izpopolnil na prelomni plošči Spirit of Eden in presegel z albumom Laughing Stock, je postal temelj za ves podžanr alternativne glasbe, ki je danes znan kot post-rock. Poslednji plošči zasedbe Talk Talk sta brez dvoma vrhunca Hollisove kariere, prelomni deli, ki v času izida sicer nista bili dobro sprejeti, a čez čas se ni pokazala zgolj njuna genialnost, temveč celo njun revolucionarni naboj. Hollisovo glasbo so kot zelo pomembno za njihov razvoj izpostavili številni pomembni avtorji na področju sodobnega alternativnega popa in rocka. Brez Talk Talk denimo ne bi bilo zasedbe Radiohead, kot jo poznamo danes, prav tako pa so tudi mnogi drugi izvajalci poudarili Hollisov nepogrešljivi vpliv na njihovo delo, denimo Blur, Elbow, St. Vincent, Portishead, Bon Iver in mnogi drugi. Nekateri poznavalci – kot je tudi priljubljeni britanski kritik Simon Reynolds, ki je sam skoval termin post-rock – trdijo, da Talk Talk v nasprotju s popularnim mnenjem pravzaprav ni neposredno odgovoren za vznik tega žanra, s katerim opisujemo teatralne kitarske epopeje zasedb, kot so Mogwai, Explosions In The Sky in Godspeed You! Black Emperor. Reynolds pozna dela Talk Talk raje poimenuje post-psihedelija in jih povezuje z zvokom sedemdesetih, iz katerega se je rodil punk. A ko razpravo o žanrih odrinemo na stran, lahko prepoznamo, da je skupina Talk Talk s Spirit Of Eden in Laughing Stock pripravila teren za eksperimentiranje številnih ključnih izvajalcev prihodnosti, tudi tistih, ki ustvarjajo v okvirjih post-rocka – in sicer ne zgolj zato, ker je njeno delo neposredno vplivalo na številne glasbenike, temveč tudi, ker je zasedba dokazala, koliko je mogoče rušiti žanrske meje.

V času, ko se je umaknil v zasebnost, se je njegov opus staral kot dobro vino. Njegov edinstveni pristop k eklektičnemu spajanju žanrov je postal temelj za ves podžanr alternativne glasbe, ki je danes znan kot post-rock.

Prav z nastajanjem teh dveh plošč so povezane naravnost legendarne zgodbe. Tako kot pri mnogih drugih pomembnih delih je bilo ustvarjanje mojstrovine Spirit of Eden resnično zahtevno in dolgotrajno – za mnoge je bil to izjemno mučen proces, ki je trajal kar devet mesecev, dvanajst ur na dan. Hollis ga je kot introvertirani virtuoz z jasno vizijo in trmastim pristopom vztrajno oteževal, da je prišel do želenih rezultatov.

Sčasoma je nastala plošča, sestavljena iz zgolj šestih skladb, ki združujejo nezdružljivo, kar nekoliko pojasni že to, da so Hollisovo ustvarjanje v tem času navdihovali krautrock veljaki Can, jazz mojstra Miles David in John Coltrane ter skladatelji, kot sta Satie in Debussy. Spirit of Eden v edinstveni različici art rocka združuje vse naštete vplive in z domiselnimi prijemi spretno krmari med popom, folkom, rockom, klasično glasbo, jazzom, bluesom, psihedelijo, eksperimentalno ter ambientalno glasbo in med vsemi neopredeljivimi in neoprijemljivimi zvoki, ki nastanejo na presečiščih med naštetim. Založba EMI je bila nad ploščo ogorčena, saj ni imela potenciala za komercialni preboj, in je Hollisa poskušala prepričati, naj jo naredi množicam všečnejšo in dostopnejšo. Hollis ni popustil: vztrajno je stal za tem, kar je ustvaril, kar je privedlo celo do pravdanja na sodišču, s katerim se je zasedba Talk Talk dokončno osvobodila okovov založbe velikanke. Mark Hollis se je zato, da bi obranil svoj nadzor nad ustvarjalno svobodo, postavil po robu sistemu. Odločno je odklonil kakršnekoli kompromise in s trmastim perfekcionizmom ustvaril ploščo, ki danes velja za moderno klasiko, čeprav je v času izida ni sprejela ne založba, ne občinstvo, niti ne vsi kritiki. Glasbena revija Q jo je ob izidu opisala kot »ploščo, ki pri zaposlenih v marketingu izzove željo po samomoru«.

Zasedba Talk Talk je za naslednjo ploščo, imenovano Laughing Stock, svojo poslednjo izdajo, zamenjala založbo. Založniška hiša Polydor, ki je znala ceniti njeno nekonvencionalno delo, ji je pri ustvarjalnem procesu pustila popolnoma proste roke. Čeprav so vpleteni o dogajanju s snemanja dolga leta molčali, so zgodbe o njem sčasoma prišle na plan in postale nič manj kot legendarne. Očividci, kot je denimo producent Phill Brown, pričajo o tem, da so okna v studiu za skoraj leto dni zatemnili in ves čas snemali v skoraj popolni temi: gorela sta zgolj oljnat projektor s psihedeličnimi vzorci in stroboskop, saj so v studiu želeli poustvariti občutke, ki jih sproža glasba s plošče. Odstranili so stenske ure in prepovedali ročne, saj je Hollis želel, da vsi navzoči izgubijo občutek za čas. Pri nastajanju plošče je sodelovalo več kot petdeset gostujočih glasbenikov, a jih je na končnem izdelku pristalo le osemnajst. Gostujoči glasbeniki so bili med snemanjem prav tako v temi, in sicer ne zgolj v dobesednem pomenu besede: med njimi, zasedbo in studijskimi delavci skoraj ni bilo komunikacije in po navadi niso vedeli, kaj bodo sploh snemali. Studijski uslužbenec jih je peljal v temni studio, kjer so po Hollisovih navodilih smeli slišati zgolj majhne fragmente posnetih skladb, čez katere so nato snemali svoje improvizacije, pri čemer so imeli popolnoma proste roke. Hollis naj bi v postprodukciji plošče, ki je trajala več kot leto dni, izbrisal kar osemdeset odstotkov posnetega gradiva.

Za to, da izbrišeš tolikšen del glasbe, ki jo posnameš, moraš biti neverjetno odločen in tvoja vizija mora biti kristalno jasna. Hollis je s končnim studijskim izdelkom dokazal, da je bilo to res. Njegov nekoliko fanatični pristop k ustvarjanju in obsesivni perfekcionizem sta se obrestovala. Ne zgolj zato, ker mu je uspelo sproducirati tako izjemne plošče, in ne zgolj zato, ker je z njimi redefiniral rock in pojmu eklekticizma ustvaril nove razsežnosti. Hollisov opus obkroža mitologija, ki hkrati odraža njegovo norost in genialnost. Njegova zapuščina niso zgolj fantastične plošče, temveč tudi njegov vztrajni idealizem, ki jih je omogočil. Njegova eterična in zunajzemeljska glasba sovpada z mistiko, ki obkroža njegovo življenje, in nedvomno bo živela večno.