Oda snare bobnu

Ker Ljubljančani pustno rajanje jemljemo precej resno, je v petek pred pustno soboto v klubih prevladalo rahlo zatišje, a v Božidarju – katakombah pod Mladinskim gledališčem – smo bili kljub temu lahko priče enemu boljših koncertov, ki jih je bilo zadnje čase mogoče slišati v prestolnici. Čeprav nas je obiskala precej robna zasedba, ki pri nas nima zajetne baze oboževalcev, je bilo pričakovati, da bomo slišali nekaj izjemnega, saj je bilo pod organizacijo dogodka podpisano društvo Kataman. To po skoraj petnajstih letih uvažanja vrhunskih glasbenikov velja za znamenje preverjene kakovosti – tudi zato, ker je Kataman v naše kraje večkrat pripeljal izjemno opevana imena s scene veliko prej, preden so postala svetovno znana. Ker pa se je kot koproducent dogodka tokrat podpisal še kolektiv Stiropor, ki prav tako slovi po dobrem nosu za vzpenjajoča se imena iz glasbenega podtalja, so bila pričakovanja še toliko večja. Popolnoma upravičeno.

Že ob uvodni skladbi koncerta je postalo jasno, da nas čaka retro nostalgična poslastica, spojena iz raznoterih žanrov, ki so v lokalnem koncertnem dogajanju sicer nekoliko zapostavljeni. V ospredje je najočitnejše butal melanholičen post-punk, v njem pa je bilo mogoče zaznati pritikline pionirske sintovske glasbe, repetitivno motoriko krautrocka, surovost zgodnjega new wava in minimal syntha ter tudi vplive vintidž filmske glasbe.

Skozi eklektičen repertoar nas je vodil frontman Pascal Pinkert, ki sicer ustvarja kot solist in se pod svoje delo podpisuje kot Dollkraut, a svojo glasbo v živo predstavlja kot Dollkraut Band. Spremljata ga basist, ki kljub temu, da svoje glasbilo očitno obvlada, nepretenciozno igra – kot se za post-punk spodobi – sila preproste, a čvrste linije, in bobnar, ki je po videzu sodeč pripotoval v Ljubljano iz šestdesetih s časovnim strojem. Pinkert je stal sredi odra, suvereno in nekoliko grobo udrihal po analognih klaviaturah, vijačil po efektih in sintih, manipuliral z matric ter svoje globoko petje deformiral s široko paleto efektov.

Kljub pestremu zvoku in vrhunski izvedbi pa je pozornost marsikaterega obiskovalca pritegnil zlasti neverjeten zvok snare bobna – tistega malega bobna v klasični bobnarski bateriji, ki ima pod opni napeto vzmet. Snare je bil tako noro dobro ozvočen, da se je bilo resnično težko osredotočiti na karkoli drugega. V vseh, ki dogodka nismo obiskali v spremstvu glasbenih poznavalcev, ki bi vedeli, kaj snare sploh je, se je med nastopom nabirala frustracija, saj svojega navdušenja nismo mogli z nikomer deliti. Po koncu koncerta, ko se je pred prizoriščem zbralo občinstvo, pa je postalo jasno, da je bobnič očaral marsikoga: po koncertu je postal osrednja debata različnih druščin, ki so se sčasoma združile v eno in skupaj opevale najbolje zveneč snare vseh časov.