8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Solange: When I Get Home
2018, Columbia
+ + + +
Solange Knowles je ubrala precej podobno taktiko kot njena bolj znana starejša sestra. Potem ko je pred dvema letoma dokončno stopila iz njene sence s ploščo A Seat at the Table, ki je bila v vseh pogledih skoraj popoln zadetek v polno, je četrti album napovedala le nekaj dni pred izidom. Spremlja ga tudi polurni film, ki ga je režirala kar sama. Vse skupaj hitro v spomin prikliče Beyoncé in njen zadnji dolgometražni izdelek Lemonade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
+ + + +
Solange Knowles je ubrala precej podobno taktiko kot njena bolj znana starejša sestra. Potem ko je pred dvema letoma dokončno stopila iz njene sence s ploščo A Seat at the Table, ki je bila v vseh pogledih skoraj popoln zadetek v polno, je četrti album napovedala le nekaj dni pred izidom. Spremlja ga tudi polurni film, ki ga je režirala kar sama. Vse skupaj hitro v spomin prikliče Beyoncé in njen zadnji dolgometražni izdelek Lemonade.
Vzporednice se tu ne nehajo. Lemonade je bil precej zračen, nenatlačen in počasen album, When I Get Home je to še bolj. Solange ga opisuje kot v sredici jazzovskega, a s prvinami elektronike in hiphopa, saj je želela, da ob poslušanju »rožljajo prtljažniki«. Z njim se poklanja svojemu rojstnemu mestu Houstonu, tudi z zvočnim kontekstom specifično lokalnega sloga naseckanega in zmečkanega rapa. Hkrati se zgleduje po ikonah Stevieju Wonderju, Stevu Reichu, Alice Coltrane in Sunu Raju, katerih stično točko najde v poudarjeni repeticiji. Tej sledi s precejšnjo vnemo, v zankah matric in v besedilih, najradikalneje že takoj pri prvem posnetku, kjer jo slišimo neskončno in tečno ponavljati besede »I saw things I imagined«. Presečišče kozmičnega jazza in houstonskega »chopped and screwed« sloga je prišlo v precej nepričakovani obliki in s precej nepričakovane strani.
When I Get Home je tudi močno kolektivno delo. Seznam sodelujočih je dolg, k produkciji in z vokalnimi dodatki so svoje pristavili Tyler, The Creator, Metro Boomin, Panda Bear, Sampha, Raphael Saadiq, Gucci Mane, Earl Sweatshirt, Playboi Carti, Pharrell, Blood Orange, Scarface ... Izraz »vokalni dodatki« je pomenljiv, saj gostje pogosto ostajajo v drugem planu, kot še ena plast, še en odtenek muzike, ali pa so dodali le kratke vložke in pristavke.
When I Get Home je lebdeča, baladna, fluidna, intimna in prostorska plošča, polna mehkih soulovsko-gospelovskih napevov.
© Arhiv založbe
Zaradi gneče v albumskem moštvu lahko Solange razumemo tudi v vlogi nekakšne disciplinirane urednice in producentke projekta, čemur sama pritrdi: »Urejanje in montiranje je ogromen del procesa. Rekla bi, da je 80 odstotkov urejanja ...« V tej vlogi je izjemno prepričljiva in vešča. When I Get Home je koherenten in dosleden izdelek, četudi v strukturi ohlapen in kolažen, k čemur pripomore kar nekaj kratkih vrinkov oziroma premorov, včasih celo popkulturnih citatov in referenc. Ravno to je glavna odlika plošče. Da je hkrati plod zavzetega »reži in lepi« početja in izrazito zbrano avtorska. Je lebdeča, baladna, fluidna, polna mehkih soulovsko-gospelovskih napevov, je intimna in prostorska. Kar nekaj delov sestavljajo melodije brez bobnov, z odmevajoče ponavljajočimi se vokalnimi frazami. Ob poslušanju bodo prtljažniki rožljali počasi in zmerno.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.