Katarina Gomboc, pesnica

Katarina Gomboc je velika perfekcionistka. To človeku postane jasno takoj, ko začne prebirati njeno poezijo, v kateri vsaka beseda sedi na svojem mestu in daje vtis, da se je pesnica ure, dneve, tedne ukvarjala s tem, kako jih nanizati v verze, da bodo učinkovale točno tako, kot si je zamislila – in kot bi bilo povšeči bralcu, željnemu kar največjega vizualnega in zvočnega užitka.

To ve tudi vsakdo, ki jo pozna osebno – urejena, natančna, z vljudnim nastopom in bogatim besednim zakladom, tudi kadar se z njo pogovarjaš o povsem vsakdanjih rečeh. Od sebe zahteva veliko, včasih celo preveč, četudi pravi, da se zdaj uči popustljivosti in sprejemanja tega, da vsaka stvar pride ob svojem času. Tako kot njena pesniška zbirka: piše že dolgo, vsaj od začetka gimnazije, a je vseeno moralo preteči nekaj časa, da je postala avtorica prvenca. Zbirko Negotovosti navkljub je sestavila v letu, ki je minil od njene zmage na Festivalu mlade literature Urška. Imela je srečo, da je o izboru svojih boljših pesmi razmišljala že pred tem in je rok za izdajo ni ujel povsem nepripravljene – vseeno pa se je bilo, v skladu z njenim perfekcionizmom, od končne različice zbirke, za katero je vedela, da gre v tisk, težko ločiti. »Kar nekajkrat sem šla skozi zadnji pdf, ki sem ga dobila na mail, in vneto iskala napake,« smeje pove. »Na srečo se mi je vsaj ena izmuznila. Kljub temu da sem iskala neko jezikovno neoporečnost, sem na koncu ugotovila, da tega ne morem doseči. In zdi se mi, da je zbirka na ta način zaživela neko svoje življenje, izpadla bolj človeško.«

Nekaj pesmi je napisala tudi v Rusiji, v Moskvi, kjer je lansko leto na študijski izmenjavi (medtem je že magistrirala iz slovenistike in rusistike) preživela tri mesece. »Pred odhodom tja me je malo skrbelo, imela sem namreč komaj kakih trideset pesmi. Vendar me je selektorica festivala Urška Ana Porenta potolažila, da z izkušnjo tujine pride tudi več navdiha. A drugače bi bilo, če bi šla v Moskvo na literarno rezidenco, kjer veš, da boš moral pisati. Jaz pa sem šla tja študirat in nisem vedela, koliko časa za pisanje mi bo sploh ostajalo. Nameravala sem živeti normalno študentsko življenje, opravljati izpite, spoznavati mesto in podobno.« Vendar je slednjič ugotovila, da je ravno »normalno življenje« tisto, kar je za poezijo tako pomembno. »V resnici je vsakdanja rutina tista, ki se najlaže prenese v literaturo. In ko sem se vrnila, sem res imela na zalogi nekaj novih pesmi.« Kako pa je sicer – kot velika ljubiteljica ruske kulture – doživela Moskvo? »Zanimivo mesto, kamor bi se z veseljem vrnila, a življenje tam ni najbolj preprosto. Razlike med revnimi in bogatimi, na primer, niso nikjer tako velike kot v Rusiji. Visoke stolpnice, dolge ure na metroju, visoke cene v restavracijah, prebijanje iz dneva v dan, nizke plače. To je ruska realnost, pred katero si ne bi smeli zatiskati oči.« Vsak študent ruščine je na začetku idealist, pravi, in ima rahlo vzvišene predstave o ruskem jeziku, narodu in kulturi, a pozneje sledi padec na realna tla. »S sabo potegne tudi kritičnost do tega, kako država in družba delujeta. Se mi pa zdijo Rusi trpežni in močni ljudje, ki znajo bolj uživati v malenkostih kot na primer mi.« Vseeno ljubezen do jezika ostaja – in ljubezen do slovanskih jezikov na splošno je nekaj, kar jo spremlja že dolgo. »V gimnaziji sem začela obiskovati krožek ruščine, kjer mi je šlo res dobro. In to ravno v obdobju, ko mi ostale stvari niso šle preveč dobro. (Smeh) Imela sem recimo precej slabe ocene pri matematiki in fiziki in zaradi tega tudi morala pustiti ta krožek – se je pa pojavila želja, da bi šla ruščino študirat. Ko sem šla konec gimnazije v Bolgarijo, sem sicer razmišljala tudi o južnoslovanskih študijih, a mi ni žal, da sem se odločila za ruščino. Morda obžalujem le, da ne znam tekoče še kakšnega slovanskega jezika. Iz radovednosti sem se v času študija na primer začela učiti ukrajinščino, ker je res melodičen in očarljiv jezik.«

Njena zbirka se je že dotaknila veliko bralcev, predvsem mladih žensk, na Airbeletrini pa so jo označili za »enega najmočnejših pesniških prvencev v zadnjem času«. Tega je posebej vesela, ker se je, preden je knjiga izšla, zavedala, da imajo lahko čustva, pa tudi to, da gre za izrazito žensko pisavo, pejorativen prizvok. »Obstajal je strah pred napačnim razumevanjem – hkrati pa je tudi to, da sem poezijo – v nasprotju s prozo – vedno jemala kot polje, kjer se razgaljam, tako da sem se tudi tega malo bala.« Vendar sta ravno ranljivost in čutnost tisti, ki dajeta njeni poeziji kvaliteto. »Poezija se pogosto zdi nekaj, česar ne razumemo; in tisti, ki niso ravno redni bralci poezije, se zaradi tega bojijo izraziti mnenje o njej. Sama pa bi rada povedala bralcem, da ni nujno, da poezijo razumejo, ampak da v pesniški podobi začutijo nekaj, kar ni samo materialen končen svet,« pove. »Zame je poezija ena najlepših reči na svetu. A ob branju mi pogosto ni bilo zadoščeno. V literaturi sem vedno iskala nekaj več in tega si želim tudi v poeziji. Zato želim dati tudi bralcem in bralkam tisto, česar ne morejo dobiti povsod.«