Kultni jezdec črt

V torek so v ljubljanski galeriji Vžigalica odprli razstavo, ki slavi kultno igričarsko mojstrovino Line Rider. To je pred trinajstimi leti zasnoval interdisciplinarni multimedijski umetnik, virtuozni programer, vidžej in nekdanji grafitar Boštjan Čadež, znan kot Fšk. Line Rider je pravzaprav plod projekta, ki ga je Čadež v tretjem letniku študija ustvaril pri predmetu ilustracija na ljubljanski ALUO, kjer je študiral industrijsko oblikovanje. Nič hudega sluteč je minimalistično igro objavil na portalu DeviantArt, spletni skupnosti vizualnih umetnikov, igra pa je nato zaživela svoje življenje: popolnoma brez namere svojih avtorjev je tako rekoč čez noč postala svetovni spletni fenomen, ki pri nas doslej še zdaleč nima tekmeca.

Že v letu objave jo je igralo več kot štiri milijone uporabnikov in Fšk je leta 2007 zanjo v San Franciscu prejel prestižno nagrado GDC (Game Developers Conference) – nagrado združenja mednarodnih razvijalcev iger, ki jo le redko dobijo neodvisni razvijalci. O vesoljnem uspehu igre pa priča tudi dejstvo, da je bila na vrhuncu njene slave besedna zveza »Line Rider« sedmo najbolj iskano geslo v Googlovem brskalniku, kot je takrat poročal Time Magazine, o igri pa so v tistem času pisali celo v časniku New York Times. Spletne domene, ki so vodile do raznih različic Line Riderja, so zaradi obsesivnega igranja osnovnošolcev in srednješolcev morali blokirati na marsikaterem šolskem računalniku po vsem svetu. Dva zvesta uporabnika igre sta Čadežu zaupala, da sta svoji ženi za roko zaprosila tako, da sta usodno vprašanje zapisala kar v digitalno progo znotraj igre Line Rider.

O vesoljnem uspehu igre priča tudi dejstvo, da je bila na vrhuncu njene slave besedna zveza »Line Rider« sedmo najbolj iskano geslo v Googlovem brskalniku, kot je takrat poročal Time Magazine.

Uspeh te igre bi lahko v povezavi z drugimi digitalnimi fenomeni slovenskega izvora primerjali zgolj s Talking Tomom, aplikacijo, prek katere se pogovarjamo z animiranim govorečim mačkom – nepojasnljive uspešnice, ki jo je slovensko podjetje Outfit7 kitajskemu podjetju prodalo za milijardo evrov. A za aplikacijo Talking Tom stojijo ogromna marketinška mašinerija, mala vojska razvijalcev in programerjev in ogromna promocijska naložba, Line Rider pa je uspel povsem neodvisno – zgolj zato, ker je bil utemeljen na briljantno preprosti ideji, ki jo je Fšk v študentskih letih mojstrsko izvedel. »Do uspeha je prišlo popolnoma nenamerno. Kar naenkrat je eksplodiralo. Čisto iskreno me je to kar malo zamorilo, saj mi pravzaprav sploh ni všeč toliko pozornosti,« Čadež priznava v pogovoru za Mladino.

Razstava, ki bo za marsikaterega obiskovalca izjemno nostalgična, pa ima za Fška precej grenak priokus. »Sprva te razstave sploh nisem želel postaviti, saj me Line Rider vedno spravi v slabo voljo – predvsem zaradi napačnih odločitev, ki sem jih sprejel v času, ko sem ga naložil na splet,« pravi Fšk. Ker uspeha igre nikakor ni pričakoval, se nanj namreč ni pripravil. Igre ni zaščitil s patentom in na spletu so kmalu po objavi originala vzniknili številni plagiati. Če bi se Fšk takrat zadeve lotil drugače in bi igro objavil na uradni spletni strani, ki bi uporabnikom servirala oglase, bi z igro Line Rider gladko obogatel. Tako pa vse do trenutka, ko je licenco za igro prodal ameriškemu podjetju InXile, ni zaslužil niti centa. »Ko sem prodal avtorske pravice, je šlo vse skupaj v smer, ki mi res ni bila kul. Sicer sem dobil neko precej zgledno vsoto, no, nič bajnega, ampak težava je bila predvsem v tem, da so bile igre, ki jih je InXile iz Line Riderja naredil za Nintendo in Ds3, povsem neuspešne. Lahko bi dobil več keša, če bi se takrat boljše znašel, ampak bil sem še študent in nisem vedel, kako točno delujejo te zadeve,« se spominja z nekoliko žalostnim glasom.

Kaj pa je pravzaprav igra Line Rider in zakaj je jo tako zabavno igrati? Kot je njen avtor napisal že ob njeni objavi davnega leta 2006, pravzaprav ne gre za igro, temveč za igračo; »ni ne določenega cilja, ki bi ga bilo treba doseči, niti ne rezultata«. Line Rider je izjemno preprosta in minimalistična igra (oziroma igrača), v kateri s črto v otroškem slogu rišemo progo: klance, vzpone, padce, skakalnice in podobno. Ko pritisnemo play, se po progi, ki smo jo narisali, spusti sankač, po Boštjanu Čadežu za mednarodni trg na pobudo ameriškega podjetja poimenovan Bosh. Ta po črtnem rollercoasterju drči po fizikalnih zakonih, ki jih je v kodnem zapisu določil Fšk: če se sankač prehitro in prestrmo zaleti v katero od črt, se raztrešči na prafaktorje, če poleti zunaj narisane proge, odleti v višave in pada v neskončnost, dokler ne pritisnemo gumba stop. Nato lahko progo popravimo, ponovno pritisnemo play in se prepustimo vožnji. »Kar se zgodi potem, ko pritisnemo play, je popolnoma organsko oziroma ni sprogramirano vnaprej«, pove Fšk.

Line Rider realizira koncept otroške igre risanja prog, po katerih smo se kot otroci zapeljali s konicami svinčnikov, torej tisto igro, s katero si je v rani mladosti marsikdo krajšal čas in buril domišljijo: med takšnimi je bil tudi mladi Fšk in prav od tod izhaja zamisel za Line Riderja. »Iz praznega papirja in linij, ki jih narišeš, kot smo risali v vrtcu, se razvije domišljijski svet,« v pogovoru za Mladino pravi Jani Pirnat, kurator razstave. Pirnat je tudi glavni pobudnik razstave, saj je v Line Riderju prepoznal umetniški potencial. Pravi, da »igra pri nas ni bila predstavljena v zadostni meri, in človek se vpraša, kaj se po trinajstih letih dogaja s fenomenom, ki je ustvaril neke vrste internetno subkulturo, katere gradnja po vseh teh letih še vedno vztrajno poteka«.

Resnično: skupnost uporabnikov, ki rišejo osupljivo podrobne in zahtevne digitalne proge, je velika. Brez pretiravanja jo lahko poimenujemo kar spletna subkultura. Posnetkov animacij vožnje, ki jih generira igra Line Rider, na platformi YouTube kar mrgoli, tisti najbolj impresivni videi pa imajo po več kot deset milijonov ogledov. Najbolj zagreti jezdeci črt lahko risanju ene same proge posvečajo mesece, včasih celo leta. Ben Harvey, ki deluje tudi kot administrator skupnosti umetnikov Line Riderja (Line Rider Discor Artist Group), je za risanje dih jemajoče, s spremljevalno glasbo do potankosti usklajene proge, za skoraj enourno animacijo vožnje sankača porabil kar osemnajst mesecev. Gre verjetno za največjega entuziasta nad igro Line Rider in njegova hipnotična celovečerna animacija je Fška tako očarala, da ga je povabil, naj za razstavo v Vžigalici kurira izbor najboljših posnetkov voženj Line Riderja. Harvey je bil nad povabilom tako navdušen, da je na odprtje razstave na svoje stroške priletel iz Združenih držav Amerike v Slovenijo, o zgodovini Line Riderja pa bo v Vžigalici tudi predaval na spremljevalnem dogodku.

Fšk je posebej za razstavo ustvaril novo različico igre Line Rider, po trinajstih letih prvo posodobitev igre izpod njegovih rok, ki sankača Bosha ponese v navidezno resničnost (VR). Gre za sodobno videotehnologijo, ki se na veliko uporablja tudi v igričarstvu. Ko uporabljamo tehnologijo VR, si na glavo nataknemo nekakšna hi-tech očala, ki nam popolnoma onemogočijo stik z resničnim dogajanjem, odprejo pa nam pogled v digitalni prostor. Ob ogledovanju video in igričarskih vsebin, ki so bile narejene posebej za to tehnologijo, se razgledujemo naokoli po virtualnem tridimenzionalnem prostoru, kar pričara občutek, da tam dejansko smo, fizičnim premikom pa s pomočjo senzorjev gibanja sledijo tudi premiki v navidezni resničnosti. V novi različici igre, ki jo je Fšk skoraj brez premora marljivo ustvarjal zadnje tri mesece, lahko v tridimenzionalnem virtualnem prostoru rišemo progo, po kateri se spusti sankač Bosh, ki je po trinajstih letih dvodimenzionalnega sankanja vstopil v tridimenzionalni prostor.

Skupnost uporabnikov, ki rišejo osupljivo podrobne in zahtevne digitalne proge, je tako velika, da jo brez pretiravanja lahko poimenujemo kar spletna subkultura.

Fšk se tudi pri drugih svojih projektih – ne zgolj pri prevajanju 2D-igre v medij navidezne resničnosti – dela loteva v nekoliko obsesivni maniri. »Ko padem notri, se zaprem in na projektu delam od jutra od večera,« pravi v pogovoru za Mladino. »Tudi izvirno različico igre sem ustvarjal skoraj leto, a z manjšimi premori, saj sem imel tudi druge izpite. Na koncu pa sem zaradi vse galame, ki je nastala okrog Line Riderja, šolskega projekta za ilustracijo, pravzaprav padel letnik,« se spominja in v rahlem smehu doda, da »ocene za ilustracijo sploh nisem nikoli vpisal v indeks, čeprav je bil mentor, pokojni Zdravko Papić, nad igro precej navdušen«. Verjetno gre za najuspešnejši šolski projekt, ki so ga študenti kadarkoli oddali na akademiji, in prepričani smo lahko, da bi Čadež zanj zlahka dobil najvišjo možno oceno.

A pravzaprav sploh ni želel postati industrijski oblikovalec in tudi k nadaljnjemu razvijanju računalniških iger ni stremel, čeprav je imel po uspehu Line Riderja odprte vse poti, da bi se na tem področju še naprej dokazoval. Čadež je po srcu umetnik in to je pot, ki ji sledi: pri nas se je uveljavil kot vodilni vidžej in v sklopu tega tudi kot lokalni pionir tehnike videomapiranja. Že vrsto let razvija napredne instalacije, sodeluje pri raznih performansih in razstavah, trenutno pa za razstavo v Aksiomi razvija robota. To ne bo kakršenkoli robot, temveč vinjen. »Obnašal se bo, kot da je pijan, vozil se bo po galeriji in delal štalo, se grdo obnašal, scal grafite, žvižgal, delal hrup in tečnaril obiskovalcem«, navdušeno pove Čadež. Poleg pijanega robota in še enega umetniškega projekta v navidezni resničnosti, ki ga te dni načrtuje, pa namerava komercialno spraviti v svet tudi VR-različico Line Riderja. Podjetje InXile mu je vrnilo pravice do igre, licenca je spet njegova. V tem vidi pozitivno plat te nostalgične razstave: »Končno se lahko sam sebi odkupim za vse napačne odločitve, ki sem jih v zvezi z Line Riderjem sprejel v preteklosti. Lahko naredim igrico, za katero bom stal, ki jo bom pravilno lansiral, in dal tej zgodbi srečen konec«.

Razstava:
Boštjan Čadež - Fšk: Line Rider
Kje: Galerija Vžigalica, Ljubljana
Kdaj: do 5. maja 2019
Spremljevalna dogodka: Ben Harvey: Zgodovina Line Riderja, 20. & 23. marec v galeriji Vžigalica.