Stotnica Marvel

zadržan +

Just a Girl.

Stotnico Marvel na vse pretege oglašujejo kot prvi Marvelov superjunaški spektakel, ki ga pilotira ženska – stotnica Marvel, alias Carol Danvers, alias Vers (Brie Larson). Naj Marvelu čestitamo, da se je “šele zdaj” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, ker se je “končno” spomnil na žensko? Naj mu čestitamo, da se je na žensko spomnil “že” po dvajsetem filmu v svojem “kinematičnem vesolju”? Naj mu čestitamo, ker je končno zbral “pogum”, da je v glavno vlogo postavil žensko? Naj mu čestitamo za to “genialno” zamudo? Če hočete, lahko v tem Marvelovem osmofebruarskem glorificiranju ženske, ki ji ni treba, kot pravi, “ničesar dokazovati”, vidite aktivistično dejanje (gibanje #MeToo, boj za dohodkovno enakost med spoloma, prizadevanje za enakomerno spolno zastopanost v filmih ipd.), toda nikar ne spreglejte zoprnega dejstva, da Stotnice Marvel ne bi bilo, če ne bi pred tem tako čudežno uspela Čudežna ženska, superjunakinja konkurenčne stripovske založbe (DC Comics).

Carol Danvers, samozvana “junaška plemenita bojevnica”, sicer jeklena, neustrašna, brezhibna top-gunska pilotka “tuje” rase (Kree), očitno superiornejše od zemeljskih ras, in kraljica v fotonskem “polaganju” rok, da ne rečem pesti, ni s tujega otoka (kot “čudežna” Diana), temveč s tujega planeta ( ja, kot Superman ali Thor), toda ko pade na Zemljo (skozi streho losangeleške videoteke Blockbuster, kar je signal, da smo v preteklosti, dobi modemov, pagerjev in GameBoya) in jo začne frkljasto – v družbi digitalno pomlajenega Samuela L. Jacksona, alias Nicka Furyja (še z obema očesoma!), prvaka elitne agencije S.H.I.E.L.D., oranžne mačke (odmev Varuho v galaksije), nostalgije ( ja, Clintonova devetdeseta), obvezne superjunaške “krize identitete” (kdo sploh sem?) in angažiranosti (film je probegunski) – reševati pred vesoljskim orožjem za množično uničevanje, ki ga je izumila ženska, alias Supreme Intelligence (Annette Bening), in “tujerasnim” Talosom (Ben Mendelsohn), intergalaktičnim diabolikom, ki manično spreminja obliko (in ki intergalaktično vojno – Kree vs. Skrull – pripelje k nam, na planet “C-53”), izgleda tako generično kot siljenje publike, da bi se spet identificirala s superjunakinjo, ki ni le nepremagljiva, neuničljiva in neumrljiva, ampak je tudi moralno brezmadežna. Carol Danvers, ki je, kot poje bend No Doubt, Just a Girl, se sveti v temi, stalno pa mora paziti, da je ne požrejo emocije, saj ni izgubljena v vesolju, temveč v multivesolju identitetnih politik in kulturnih vojn, ki se jih spomni le megleno, zato se tudi vračajo v fleših. Stotnica Marvel, ki je tako retro, da izgleda celo malce preveč retro (à la Lara Croft), ni ne Čudežna ženska ne Črni panter, toda usoda te fluidne “čudežne” ženske je več kot predvidljiva: če bo 150-milijonska Stotnica Marvel megahit, bo dobila svojo serijo, če pa ne bo megahit, jo čaka le beštek, saj se bo le še hipno, epizodno pojavljala v Marvelovi franšizi Maščevalci in drugih Marvelovih superprodukcijah. Ne glede na potrebe aktivističnega boja. In ne glede na sporočila, ki jih razširjajo filmi.