Videnje

zadržan +

Kopanje v gozdu.

Jeanne (Juliette Binoche), francoska antropologinja, pride na Japonsko, da bi se terapevtsko okopala v gozdu Yoshino – da bi torej vsrkala transcendentalno gozdno atmosfero. Tudi film jo vsrka – in to tako zelo, da se zdi, kot da sta si film in gozd usojena. Totalno, absolutno, kompletno: kot da je bil gozd ustvarjen za film in kot da je bil film ustvarjen za snemanje gozda. Še več: posnetki tega ogromnega, nasičenega, gostega, senzualnega, že kar tekstualnega gozda so tako veličastni in osupljivi, da vse ostalo tvega, da bo izgledalo le kot antiklimaks.

Jeanne sreča stoičnega, kontemplativnega gozdnega čuvaja (Masatoshi Nagase), s katerim se romantično zaplete, a sveti gral ni on, temveč skrivnostna, čudežna, transformativna rastlina, no, gobica (“videnje”), ki menda ozdravi kozmično bolečino (tudi strto srce, svetobolje, eksistencialno tesnobo ipd.) in ki zraste le vsakih 997 let, kar potrdi tudi Aki (Mari Natsuki), slepa, mistična ženska, ki živi v “harmoniji” z Naravo in ki trdi, da je stara tisoč let. In že se kopamo v neznosni lahkosti ezoterike, misterijih “enosti” in “ponovnega rojstva”, poduhovljeni Naravi, alternativnih metaforah in simbolih, intimnosti listja, skrivnem življenju podrasti, spiritualizaciji mesa, eskapističnih aforizmih (“Ljubezen je tako neskončna kot valovi na jezeru”), portalih v onostranstvo, cikličnosti tega, kar je “večje od nas”, Spoznanju, ki pride le z bolečino, in počasnih, tihih, izgubljenih ljudeh, ki jih “boli”, ker so so odlomili od gozda. Vse je tako lepo, da je lahko le resnično, sporoča Videnje, ki izgleda kot promo za new-age holizem in ki rešitve za družbene probleme vidi v naravi, ne pa v spremembi družbe. (Kinodvor)