Ne bom več luzerka

za +

Boj za.

“Nekaj moraš naredit, borit se moraš, ne moreš samo spizdit,” ponavlja Špela (Eva Jesenovec) svojim vrstnicam in vrstnikom, ki so “pobegnili” v tujino in kanijo tam tudi ostati. “Tukaj mi ni več fajn,” pravi njen fant, lole z laptopom, ki “pobegne” v Frisco. “Tukaj ni nič – ni motivacije!” Sama vztraja v Sloveniji, pa četudi vztrajati v Sloveniji za njeno generacijo pomeni vztrajati v prekarnosti – in negotovosti, nestabilnosti, neenakosti, prikrajšanosti, brezpravnosti, ponižanju, bolečini. Že pred leti je diplomirala iz umetnostne zgodovine, toda v Muzeju moderne umetnosti je ne najdemo med kustosinjami, temveč za šalterjem – pa še to le honorarno, začasno, slabo plačano, prekarno. Da bi preživela, tu in tam pod pultom proda kako svojo stvar, recimo fotoaparat (pod ceno), popoldne pa tezgari še na bazenu, toda službe v muzeju ne dobi.

To, da je pripravljena delati za manjšo plačo ali delati več za isto plačo, ne pomaga, tako da pristane doma, pri starših (na kavču, se razume), v domu za ostarele, kjer dobi naslednji “džob”, pa od nje pričakujejo, da bo delala prostovoljno – to bo “dobra referenca”, dahne šefica, ki ji ob zbiranju referenc in izkušenj obljubi tudi kupončke za večerjo v menzi. “Medgeneracijsko solidarnost” očitno razume tako kot politika. Špela, ki ji za nameček ukradejo še kolo (pa “nič posebnega ni bilo”), na lastni koži – napol mazohistično, napol fatalistično – izkusi, da je prekarnih služb, kolikor hoče. Ne brez razloga: sodobni neoliberalni kapitalizem, veliki oglaševalec “dirke navzdol”, išče predvsem prostovoljce in prostovoljke (Facebook!), pač ljudi, ki mu bodo brezplačno natakali. Ko Špela svojemu fantu, ki migrira v Ameriko, reče, joj, a ne veš, kako Američani ravnajo z imigranti in kakšni fašisti so, hoče kakopak reči le, da Slovenija z novimi generacijami, ki jih obsoja na prekarnost, ravna tako kot Amerika z imigranti. Prekarci in prekarke zelo dobro razumejo migrantsko izkušnjo, ja, zlahka se vživijo vanjo, zato tudi v migrantih ne vidijo “tujcev” in zato v demonizaciji migrantov – globalnih nomadov – vidijo napad nase. Film Ne bom več luzerka je tako karnevalsko ironičen in tako angažirano igriv kot EuroMayDay. In ko Špela reče, da ne smeš pobegniti, ker potem zmagajo kreteni, s tem le opiše deželo, v kateri so kreteni že zmagali. A če hoče postati socialna sila (Santa Guevara!), mora najprej postati nevarna – za začetek mora nazaj dobiti to, kar so ji vzeli, magari reči, za katere se je zdelo, da niso “nič posebnega”.