Mi

Sam doma.

Videli smo kopico grozljivk, ki se začnejo takole: srečna, vesela belska družina se preseli v staro hišo, v kateri jo začnejo kmalu terorizirati kruti, sadistični, morilski duhovi tistih, ki so nekoč živeli v njej. Vzemite Amityville, Insidious ali pa Kubrickovo Izžarevanje. Tudi Mi, šoker, ki ga je posnel Jordan Peele, avtor zelo odmevnega šokerja Zbeži!, se začne tako, le da družina ni belska, temveč črnska – in ja, v hišo (v svoj “hotel Overlook”), ki je nekje v obmorskem Santa Cruzu (Kalifornija), se ne preselijo za stalno, temveč le čez poletje. Ne da to kaj usodno spremeni – v grozljivkah, ki se začnejo kot Mi, selitev itak nikoli ni stalna.

Toda ko se mama Adelaide (Lupita Nyong’o), ata Gabe (Winston Duke) in njuna otroka, Zora (Shahadi Wright Joseph) in Jason (Evan Alex), ravno dobro naslonijo nazaj in prepustijo poletnim užitkom, se na njihovem dvorišču – ponoči, v napetem mraku – pojavijo “grozljivi” tujci v rdečih pajacih, za katere se izkaže, da so njihovi dvojniki. “Mi smo Američani,” odvrnejo, ko jih vprašajo, kdo so. Nad srečno, privilegirano družino se zgrne teror (Funny Games, če hočete), klici na pomoč pa letijo v prazno, saj se izkaže, da so “grozljive” dvojnike, ki prihajajo iz kanalizacije ( ja, iz socialnega podpalubja), dobili tudi njihovi sosedje – in ves svet. Adelaide, Gabe in njuna otroka se imajo za originale, v svojih dvojnikih pa vidijo inferiorna bitja – in res, njihovi dvojniki izgledajo “slabše” in bolj “divje” kot oni, kot “neljudje”. Mi, parafraza Zrcalne slike, epizode kultne serije The Twilight Zone (1960), v kateri je Vera Miles v grozi srečala svojo dvojnico, in Sieglove Invazije tretjih bitij (1956), v kateri so ljudje dobili svoje “nečloveške” dvojnike (dodajte še biblične prerokbe o neizbežni katastrofi, ob kateri Bog ne bo niti trznil, pas de deux iz Črnega laboda in Suspirie), je film o Trumpovi Ameriki: ti doppelgängerji – zrcalne kopije dobro situiranih, privilegiranih, “normalnih” državljanov, varuhov svoje ekskluzivnosti in svojih privilegijev – so namreč alegorije tako imigrantov kot nižjega, delavskega, deklasiranega “rdečega” razreda, ki je očitno vstal, vojna med njimi pa je alegorija vojne med tistimi, ki se imajo za prvotne in originalne, in onimi, ki jih hočejo z migracijo ali razrednim preskokom le “kopirati” – ki hočejo torej imeti to, kar imamo “mi”, in ki hočejo postati “kot mi”. Je kaj bolj srhljivega in pošastnega?