»Melodične zamaknjenosti itd.«

»Morda ne razumem, ker nisem umetniška duša, vendar dvomim, da je med vašimi sosedi kaj dosti umetniških duš, ki radi poslušajo vaše koncerte. Sploh opolnoči ali včasih še dlje, ko namesto spanca poslušamo vaše psihedelične pasaže, melodične zamaknjenosti itd. Morda bi bili ti koncerti bolj cenjeni v kakšnem Parizu, Londonu in podobnih prestolnicah, morda celo v gozdovih, kjer bi pasaže dopolnjevalo oglašanje čričkov in tuljenje volkov. V center Kranja pa ponoči takšno ropotanje ne sodi,« je pred leti na Facebookovi strani Layerjeve hiše v Kranju zapisal zgrožen sosed. Kako ogorčen je moral biti šele pretekli ponedeljek, ko je v stolpu Škrlovec nastopil ameriški avantgardni glasbenik Xiu Xiu, ki slovenska prizorišča v raznoterih postavah svoje zasedbe že skoraj petnajst let vedno znova šokira s svojimi brezkompromisnimi nastopi.

Dogodek je ogrel domači post punk trojec Nina Bulatovix, ki je po večletnem zatišju nastopil z razmeroma svežim repertoarjem. Kljub temu da je karizmatični frontman Gregor Kosi ob tem, ko ga je na odru zagrabil heksenšus, priznal, da so nekoliko iz forme, pa je njihov suveren glasbeni nastop pričal o nasprotnem. Zgolj z bobni, basom in vokalom je trojcu uspelo ustvariti pestro in presenetljivo melodično zvočno sliko ter solidno zapolnjeno dvorano tako uspešno ogreti za nastop gostov.

Ker tokratna turneja zasedbe Xiu Xiu poteka v sklopu izdaje letošnje plošče Girl With a Basket of Fruit, najbolj drzne hrupne, udarne in zvočno nagnusne plošče v njeni obsežni diskografiji, je bilo pričakovati tako brutalen koncert, da se je bilo nanj treba na dan koncerta psihično pripravljati. A Jamie Stewart, idejni vodja zasedbe, je letošnjo turnejo zastavil drugače, kot smo vajeni: namesto hrupnih elektronskih matric, distorziranih sintesajzerjev in spremljave Shanye Dunkelman, ki ob Stewartu navadno tolče po tolkalih in semplerjih, sta mu oporo tokrat dajala bobnar Thor Harris in basist Christopher Pravdica, člana legendarne newyorške zasedbe Swans. Zato je bil koncert mnogo spokojnejši kot pričakovano; nastopajoči so odigrali zgolj tri skladbe z nove plošče, pa še te smo prepoznali predvsem po besedilih, saj je bila njihova živa interpretacija nekaj popolnoma drugega kot surov lo-fi trušč, ki ga slišimo na studijskem izdelku. A to nikakor ne pomeni, da smo poslušali milo glasbo: Stewartov begajoči vokal jasno odraža depresijo, brezup in mračnost, s katerimi se spopada. Spokojnejše trenutke so glasbeniki pogosto presekali s kakofoničnimi rafali žaganja, cviljenja in ropotanja. S težko naefektiranimi kitarami, razglašenimi frulicami, ropotuljami, hrupnimi sempli in celo zarjavelimi škarjami, ki jih Stewart uporablja kot perkusivno glasbilo, je trio ustvaril intenzivno vzdušje, ki v svoji tesnobnosti verjetno nima tekmeca.