Matmos: Plastic Anniversary

+ + + +

M. C. Schmidt in Drew Daniel, ekscentrična producenta iz Baltimora, sta skupni projekt Matmos poimenovala po jezeru zlobne sluzi iz znanstvenofantastične klasike Barbarella (1968). Tudi njuna edinstvena elektronska glasba nemalokrat zveni kot jezero zlobne sluzi, še večkrat pa kot znanstvena fantastika. Zvoke črpata iz izjemno nenavadnih virov, ki na prvi pogled nikakor nimajo potenciala za uglasbitev, a z domiselnimi produkcijskimi postopki jima je pred leti tudi iz hrupa, ki ga med centrifugiranjem proizvaja pralni stroj, uspelo ustvariti dih jemajoče in presenetljivo poslušljivo glasbeno delo. Dvojec posnetke organskih zvokov preobrazi v sintetične simfonije, zvočni spekter pa navadno omeji s strogo določenim virom semplov: v takšnih omejitvah nazadnje najde ustvarjalno svobodo. Tokrat sta glasbenika semplala zvoke plastike in tako raziskovala odnos sveta do materiala, »ki je temeljna sila okoljskega opustošenja«, kot sta dejala ob izidu plošče.

Čeprav si je Matmos širšo prepoznavnost zagotovil predvsem s pogostim sodelovanjem z islandsko pevko Björk, si je kultni status v svetu robne elektronike pridobil zlasti z edinstveno zasnovo plošč. Na prvi sta na primer ustvarjalca ropotala zgolj s predmeti, ki sta jih našla doma, to posnela, posemplala in zvoke zložila v IDM-ovski kolaž. Pozneje sta posnela denimo ploščo, v celoti sproducirano z zvoki, nastalimi med kirurškimi posegi. Na deseti plošči, ki zaznamuje 25-letnico delovanja in hkrati tudi 25-letnico njunega romantičnega razmerja, sta si izbrala vir, ki ponuja neštete možnosti za oblikovanje resnično raznolike in dinamične zvočne pokrajine. Semplala sta zvoke najrazličnejših plastičnih materialov, med drugim denimo mehurčkaste folije, PVC-cevi, stiropora, sintetične maščobe, plastičnih rogov, polietilenske odpadne posode, biljardnih krogel in celo silikonskega gela, kakršnega plastični kirurgi uporabljajo pri operacijah, s katerimi povečajo prsi. Čeprav izvirne zvoke preoblikujeta skoraj do neprepoznavnosti, naslovi skladb, poimenovanih po viru zvoka, večinoma precej natančno povzamejo njihovo naravo. Tudi če doslej nismo vedeli, kako ob prelivanju sintetične maščobe zveni poskakovanje biljardnih krogel, nam Matmos v izrazito večplastnih aranžmajih ponudi odgovor na neizrečeno vprašanje.

Plošča Plastic Anniversary je občudovanja vredna že zaradi izvirnih zamisli, strogih produkcijskih omejitev in vrhunske izvedbe, toda če poslušalec ne bi poznal njenega konceptualnega ozadja, verjetno ne bi bila tako prepričljiva. Meja med abstraktnim in neposlušljivim je na njej izjemno tanka; vse do konca zveni precej naporno tudi za trpežna ušesa.