Ransom Riggs: Votlo mesto

+ + + +

Posebneži na misiji

Votlo mesto je nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok, nas opozarja že platnica, in res morda katere od številnih preobrazb ne razumemo, če nismo brali predhodnika. Vendar nas lahko očara nebrzdana domišljija, kajti to pisavo preveva čudežno: deset otrok s posebnimi sposobnostmi, veliko starejših, kot se zdi, prenaša svojo ravnateljico, začasno začarano v ptico, in išče kakšnega njene vrste, da jo spravi nazaj v vsaj približno človeško obliko. Ves čas jih lovijo človečnjaki in votleži, prvi vsaj na videz nekako človeški, drugi s številnimi jeziki in z ničimer omejeno krvoločnostjo.

Vendar jim darovi, ki so jih nekdaj jemali kot prekletstvo, njihovi bližnji pa tudi, saj so jih doživljali kot spačke, omogočajo kar učinkovito obrambo. Jakob, ki se je v vse skupaj vpletel zaradi deda, čuti nevidne stvore, njegova simpatija ustvarja ogenj med rokami, neka punca lebdi in jo uporabljajo za izvidniški balon, čudakar oživlja mrtve in poba nosi v sebi panj čebel, ki poslušajo vsak njegov ukaz. Potem se ta mala četica, nič manj čudna kot uniformiranci severnega budizma med razvalinami Berlina ob koncu druge vojne iz Pynchonove Mavrice težnosti, spoprijatelji s prijateljskimi tropi in spopada s sovražnimi. Vse v časih, ko so njihovi podobniki atrakcije po cirkusih, in med bombardiranjem Londona. Kot bi hotel Riggs, sicer Američan, povedati, da je bila vojna z naciji tudi vojna proti prav posebej razumljeni evgeniki in da je zmagala tista stran, ki je bila proti načrtnemu žlahtnjenju človeštva z odstranjevanjem mešancev, drugačnih, rasno in gensko nečistih, pa tistih z manjšinskimi spolnimi usmeritvami in na koncu slej ko prej vseh izstopajočih.

Vendar Riggs svojo fantazijo izpisuje na nekaterih prepoznavnih križiščih; najprej so to točke prehoda, kot v Matrici ali pri Potterju dobro zamaskirane pod običajnostmi, dosledno mapirane, ki omogočajo pretikanje med časi in prostori. Pa posebne lastnosti, darovi ali sidhiji, ki otrokom, čeprav so nekateri to samo na videz in to zalomi tudi ljubavni zaplet, namreč dobro stoletje razlike, omogočajo, da na lastno pest rešujejo svet. Vendar ima ta fantazija, ki bo očitno nabrekala, dokler jo bodo brali, svojevrsten oblikovalni in ustvarjalni princip: osebe, torej otroci v prisilnih in čudnih držah, pa ilustracije tistega, o čemer roman pripoveduje, so pobrani s starih fotografij in razglednic. Te je avtor nabiral po zbirkah resnih zbiralcev in zdi se nam, da so navdihnile njegovo domišljijo in v ključnih trenutkih preobrnile zgodbo. Da so podobe najdenih motivov sprožilec, po katerem se ravna pripoved. Zato je roman opremljen z viktorijanskimi čudaštvi in vsem tistim čudežnim, kar poznamo iz Burtonovih filmov ali ilustracij Alice v čudežni deželi in podobnega fantazijskega podobarstva. Nadrealne, s skrivnostnim nabite fotografije, glede na dogajalni čas črno-bele, so dovolj dober urejevalni princip, ki poskrbi za prepričljivost zapisanega in učinkovito podkrepi resničnost izmišljije.