Jaša Zlobec: Moje življenje je moja revolucija

+ + + +

Izbor pesmi in člankov publicista, prevajalca, dolgoletnega kolumnista Mladine, poslanca in ambasadorja Jaše Zlobca (1951–2011). Njegove tekste je danes zunaj konteksta resda težko brati, so pa nazorna zgodovina razvoja jezika kritike partijskega režima. Če je hotel pisati o prepovedanem, si je moral izmisliti poseben slog. Leta 1971 je posegel po resnem jeziku marksizma in z njim kot komunist izražal pomisleke o samoumevnosti vladavine komunistične nomenklature. Dobro desetletje kasneje je uvedel rubriko »Džuli Šviga«, v kateri je odigral tako radikalnega privrženca oblasti, da je stvari prignal do absurda. Vzemimo njegov najmočnejši tekst See you later, alligator. V času, ko ni bilo dovoljeno kritizirati najvišjih politikov, je kandidaturo Branka Mikulića za predsednika vlade opisal kot najboljšo možno izbiro.

Prikazal ga je kot izjemnega voditelja in moža odločnih dejanj: organiziral da je edino zimsko olimpiado v zgodovini z dobičkom in v zapor spravil svoje največje kritike, ki so predstavljali rušitelje države. Torej – idealni premier! A na koncu je pripisal še nedolžno definicijo kratomanske paranoje, pobrano iz filozofskega leksikona: »Osebnostna duševna konstitucija ljudi, ki jih je dolgotrajno oblastništvo mentalno in značajsko deformiralo. Oseba je prepričana o svoji nezmotljivosti in vse, ki bi ji kakorkoli nasprotovali, je potreba tako ali drugače odstraniti.« Toda bralci te genialne absurdnosti niso prebrali; prepovedal pa je ni javni tožilec, temveč pod pritiskom sami uredniki. A Jaša je tudi po tem ohranil svoj cinizem. V naslednji številki je zavrnil natolcevanja o prepovedi in zapisal, da je zadeva čista kot solza – tehnične težave. Seveda pa je pridodal zgodovinsko anekdoto, ko je bil tarča gledališke igre angleški minister. Ta je po puščici, ki se je nanašala nanj, na presenečenje vseh – vstal in zahteval, da igralec song ponovi. Ampak to se je dogajalo leta 1727, ko še niso poznali sarajevskih olimpijskih iger.