Grega Repovž

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Nori svet

Včasih se zdi, da je Slovenija od informacij odrezana država. Da nimamo internetnih povezav, da nimamo podatkov o tem, kaj se dogaja v drugih državah, da časopisi v to državo iz tujine ne prihajajo, da ne obstajajo nobeni primerljivi podatki, da z drugimi besedami živimo v kapsuli, v katero ne prodre nobena informacija. Zlasti ko gre za ekonomijo. In tako se nam je pretekli teden lahko zazdelo, da smo pred gospodarskim zastojem, kolapsom, da imamo noro visok primanjkljaj, zaradi katerega je državni proračun neustaven. A priča smo bili le še enemu katastrofičnemu laganju. In zakaj potem vsi ostali ponavljajo te popolne neumnosti in sodelujejo v tem neverjetnem katastrofizmu. Zakaj? Zakaj se raje ne ukvarjajo s športom? Zakaj Rosvita Pesek raje ne organizira koncertov – če se ji ne da prebrati niti enega resnega članka o stvareh, o katerih pripravlja prispevke? Saj je to tudi častno delo – in tudi obvlada ga.

Kdor je gledal stopnjevanje, ki si ga je privoščila TV Slovenija pretekli teden, in ga vzel resno, si je šel v soboto kupit 30 kilogramov fižola in 50 kilogramov moke ter se začel pripravljati na hude čase. Ker to, kar prihaja, je namreč konec države. Zlom. Vlada Marjana Šarca naj bi tako zavozila javne finance, da je državni proračun neustaven. Veste, kako se to sliši? Neustaven? Na srečo je imela ta drama tudi zadnje dejanje, v katerem je – seveda – Janez Janša napovedal, da bo dal proračun v presojo na ustavno sodišče. Na tej točki je seveda verodostojnost celotne zgodbe razpadla.

Kakšno je torej stanje slovenskih javnih financ? Žal, dobro. In ukrepi? Žal, enaki kot v vodilnih državah v Evropi. Zaradi znakov ohlajanja namreč ena država za drugo – z Nemčijo vred – povečuje državno porabo. Ne želijo namreč ponoviti napake, zaradi katere je Evropa zgrmela v zadnjo krizo – ne delajo panike, ne zategujejo pasov, ampak nasprotno. Nemčija bo prav zato, da bi preprečila ohlajanje gospodarstva, v naslednjih štirih letih v izobraževanje, stanovanjsko politiko, razvoj digitalnih tehnologij in infrastrukture vložila kar 170 milijard evrov. Pri čemer to ni novica – to bi morali danes vedeti že vsi politiki in novinarji. Vendar – Slovenija je očitno dobro zaprta kapsula, v katero ne pride nobena informacija. Kot zelo natančno popisuje Borut Mekina v tokratni naslovni temi, se je kar 12 držav evroobmočja, z Evropsko centralno banko (ECB) vred, ki je po nekajmesečnem premoru ponovno zagnala svoj program kvantitativnega sproščanja, odločilo za povečanje trošenja. In med temi državami je tudi Slovenija. Pri čemer prenekatera izmed naštetih držav pri tem povečuje zadolževanje, a Slovenije ni med njimi. Kako ni med njimi, če pa imamo – kot smo poslušali – neustaven proračun? Ker imamo presežek. Lani je bil proračunski presežek 1,2 odstotka BDP-ja, letos pa naj bi znašal 0,4 odstotka. Nobenega primanjkljaja ni. Večina evropskih držav bo zaključila letošnje leto s primanjkljajem, a Slovenije ni med njimi. Ste slišali kaj o neustavnosti njihovih proračunov? Ne, ker tudi primanjkljaj ni neustaven. Tudi fiskalno pravilo ne pravi, da država ne sme imeti v posameznem letu primanjkljaja. Ne pravi.

A prav ti ljudje, ki kričijo o neizmerni porabi, so tudi tisti, ki hkrati kričijo, da Levica (in z njo koalicija) s forsiranjem ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja želi zdravstvu vzeti 500 milijonov evrov, ki jih ni mogoče nadomestiti. Ideja o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja je mnogo starejša od Levice. Stara je več kot 15 let. Od razkritja, da so si z dodatnim zdravstvenim zavarovanjem nekateri lobiji dobesedno odrezali del javnega denarja, ki ga zbirajo namesto nje (in mnogo več jim ni treba narediti), ga obračajo na finančnih trgih, si nato še odtrgajo svojih dobrih deset odstotkov in ga nato spet vrnejo državi. Povsod bi to ukinili že zdavnaj. A ne v Sloveniji. Tukaj to ne gre. Poglejmo, zakaj je tako. Ker je dejansko zelo banalno, plitko in pokvarjeno.

Koalicija ne predlaga – tako kot prejšnja ni – ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja, temveč združitev tega zavarovanja z osnovnim, ki nam ga odtrgajo od dohodkov. A tu sledi zaplet. Pač, osnovno zavarovanje se odmeri od plače v odstotku. Dodatno zavarovanje pa plačujemo vsi enako. In če bi ga vezali na plačo – tako kot je v že napisanem zakonu določeno –, bi se zgodilo naslednje: revnejši bi plačevali manj, okoli 20 evrov. Premožnejši pa bi plačevali več, do 70 evrov na mesec. Torej tudi večina odločujočih poslancev, uradnikov, direktorjev – celotni višji razred. In to je vse, toliko besed je izrečenih, a na koncu gre za to: nočejo plačevati več. In raje pustijo trem zasebnim zavarovalnicam, da si vsako leto od denarja vseh prebivalcev odrežejo svojih 60 milijonov evrov, da vrtijo omenjena sredstva na finančnih trgih in s tem ustvarjajo dodatne presežke – namesto da bi vse to počel državni zdravstveni zavod, denar pa vračal v zdravstvo, če že, kot da bi spremenili obremenitev lastnih dohodkov. Na kratko rečeno: celotni zgornji razred se spreneveda in noče sprejeti nase svojega deleža stroškov zdravstva, deleža glede na dohodke. In zato so pripravljeni lagati – kot zdaj, ko ponavljajo, da koalicija (ali Levica) želi s to zahtevo zdravstvo prikrajšati za 500 milijonov evrov.

No, vprašanje pa je, na kateri strani je novi minister za zdravstvo. Za zdaj ni bil prepričljiv. A saj pripada premierovi stranki. Premier se je k izpolnitvi tega cilja nazadnje zavezal v sporazumu z Levico. Toda žal tudi premier v tej točki ni prepričljiv. Glede na to, kako je ta teden podobno poniglavost (Ljudmile Novak) gladko zavrnil, je to še kar nenavadno. Javnosti je namreč razloge za ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja zelo preprosto pojasniti. S položajem družinskih zdravnikov, na primer.