Miha Erič, glasbenik in likovni umetnik

Že v njegovih osnovnošolskih letih je bilo jasno, da bo Miha Erič umetnik. Ko so njegovi sošolci med odmori igrali nogomet, je on ostajal v učilnici in ustvarjal skulpture iz vsega, kar mu je prišlo pod roke. Ko so se njegovi vrstniki ob koncih tedna sproščali v kinokompleksu Kolosej, je Miha na bolšjem sejmu kupoval starine, ki jih zbira že od malih nog. Ko so otroci iz Dragomera, kjer je odraščal, poslušali turbofolk in Tanjo Žagar ter hodili na gasilske veselice, si je Miha – medtem ko je prebiral zgodovinske knjige – vrtel plošče iz bogate očetove zbirke; od krautrocka do Bacha. Fascinacija nad preteklostjo ga je izoblikovala kot glasbenika in kot likovnika: grafike ustvarja s tradicionalnimi tehnikami, kot glasbenik pa se udejstvuje predvsem v starošolskih žanrih, kot so blues, bluegrass, folk in country.

Nad zgodovino se je navdušil v zgodnji mladosti, ko je našel babičino zbirko starih fotografij in pisem iz časa druge svetovne vojne. Odkritje ga je tako prevzelo, da je začel zbirati staro orožje in brati zgodovinske knjige. »Poistovetil sem se z nekaterimi zgodovinskimi obdobji. Zanimalo me je, kako so ljudje takrat razmišljali, in občudoval sem, da se lahko zgledujemo po nečem, kar je bilo ustvarjeno daleč pred nami in se je ohranilo vse do danes,« pravi. »Zato sem pravzaprav tradicionalist, v nekaterih pogledih celo nekoliko konservativen, a v veliki meri me zaznamuje tudi vehementnost, saj menim, da mora človek ustvarjati popolnoma svobodno,« doda. Čez leta je nabral osupljivo zbirko starega orožja in se v mladih letih celo navduševal nad militarizmom, a ko je odkril blues, je prek sporočil v tej glasbi spoznal, kako zgrešena je ideja vojne. »Glasba mi je odprla oči in postal sem pacifist. Predmete iz vojaške zgodovine še naprej zbiram, a predvsem zato, da me opominjajo na grozote, ki jih je človek sposoben povzročiti sočloveku,« pravi, ko pomisli na svojo bogato zbirko nožev in bajonetov. V smehu nato doda: »Hkrati pa je vseeno dobro biti pripravljen na najhujše.« Najbolj ga prevzamejo zgodbe, ki se skrivajo za posameznimi artefakti iz njegove zbirke. Na bolšjem sejmu je nekoč za drobiž kupil staro tobačnico iz medenine, ki je bila popolnoma patinirana. Ko jo je v domači delavnici očistil, je pod debelo plastjo rje odkril ročno vrezan napis, iz katerega je razbral, da je tobačnico neki Nemec v gulagu sredi Sibirije leta 1946 podaril svojemu sorojaku za 21. rojstni dan. Odkritje ga je hkrati pretreslo in navdušilo.

»Prav neverjetno je, da je neka stara šara, ki jo na bolšjaku kupiš za pičle tri evre, pravzaprav muzejski primerek, ki skriva tako močne zgodbe in tako intenziven čustveni naboj,« pravi z nekoliko zasanjanim občudovanjem.

Izdelek ga je navdušil tudi zato, ker je bil ročno izdelan. Čeprav se je Miha med šolanjem na ALUO seznanil tudi s sodobnimi grafičnimi tehnikami, je privrženec tradicionalnih tehnik, kot so lesorez, linorez, bakrorez ter druge oblike visokega tiska in starodavne umetne obrti. »Z grafiko se ukvarjam tudi zato, ker je izjemno meditativno delo, ki zahteva ogromno potrpežljivosti,« pravi. Na njegovo delo vpliva tudi njegov oče, Milan Erič, priznani ilustrator in profesor na ALUO, a bolj kot njegov slog je Mihu vzor očetova vztrajnost. »Včasih neko matrico režem toliko časa, da začnem ob delu na ves glas preklinjati, boli me roka, a v tem vseeno neizmerno uživam,« pravi. Ker je spoznal, da glasba ne sme biti preveč nasičena, saj v njej resnično velja pravilo manj je več, svoje maksimalistične tendence izživlja v grafiki, kjer črtico za črtico reže v ogromne, dih jemajoče matrice. Posamezno matrico lahko rezbari vsaj štirideset, včasih kar do sedemdeset ur, navadno po sedem ur na dan. Svoj slog opisuje kot nadrealizem, ki je v veliki meri prežet s črnim humorjem, a pri svojem pristopu vseeno veliko stavi na realistične upodobitve: pazi, kako na vrezane motive padajo sence in kako so umeščeni v prostor.

Čeprav je Miha glasbeni samouk, velja za enega najboljših ustnih harmonikarjev pri nas, igra pa tudi havajsko lap steel kitaro. Ena od njegovih projektov je zasedba Prismojeni profesorji bluesa, ki velja za eno od najaktivnejših koncertnih zasedb pri nas, dejaven pa je še v kar štirih glasbenih dvojcih, ki jim pravi »dueti za umreti«: s Tilnom Stepišnikom iz Dua Aritmija sta med neko tonsko vajo spontano ustanovila projekt SMET, s Samuel Bluesom ustvarja surovo grunge blues psihedelijo, v zasedbi Ritch&Mean sodeluje z beatbokserjem Domnom Gazvodo, z ženo Natalijo Šepul Erič pa sta ustanovila projekt Ljudski blues in skupaj preigravata samosvoje interpretacije ljudskih, klasičnih, svetovnih in avtorskih skladb. Med pristopi v njegovem likovnem in glasbenem ustvarjanju so prisotne močne vzporednice, saj pri obojem izhaja iz navdušenosti nad zgodovino: Miha Erič je umetnik, ki je s časovnim strojem pripotoval v sodobnost, kjer z iskreno vnemo predstavlja arhaične tehnike in pozabljene sloge.