Deček nevihte

Pelikanovo poročilo.

Ko so se ptiči v Hitchcockovih Ptičih leta 1963 prelevili v agresivne, zavojevalske, morilske pošasti, kljuvali in žrli ljudi, sejali teror, kalifornijsko mestece Bodega Bay pa dobesedno razstrelili (Norman Bates, Hitchcockov Psiho, je že vedel, zakaj jih je nagačeval!), je bilo jasno, da bo trajalo zelo dolgo, preden bodo filmi ptiče rehabilitirali. Danes skoraj ni več filma, v katerem ptič ne bi bil človekov najboljši prijatelj (spomnite se le Avatarja, Gospodarja prstanov in Harryja Potterja), toda nekoč, v letih po Ptičih, so filmi garali, da bi ptiče ponovno humanizirali. Tak je bil Loachev Kes (1969), v katerem je zasmehovani deček iz revne delavske družine prijateljeval s sokolom, tak je bil Jonathan Livingston Galeb (1973), posnet po Bachovem supersellerju, ki je za ptičji humanizem naredil toliko, kot so Ptiči naredili za ptičji kanibalizem, avstralski film Deček nevihte (1976), posnet po mladinskem bestsellerju Colina Thiela (1964), pa je bil že tako samozavesten, da je lahko povsem odločno pokazal, da so ljudje precej večje zlo od ptičev.

Zlo so tam utelešali lovci, ki na južnoavstralski obali – idilični, čisti, arkadijski, ekološko zavedni, še najbolj podobni naravnemu rezervatu – streljajo pelikane, s katerimi – no, z njihovimi potomci – prijateljuje mali, osamljeni, stravmatizirani Mike, ki zdaj, v rimejku, zraste v bogataša (Geoffrey Rush), južnoavstralska obala (Coorong), katere solastnik je, pa je tik pred prodajo neki rudarski družbi. Na srečo obstajajo flešbeki, ki ga odpeljejo nazaj, v čas idilično stresnega odraščanja med pelikani (tam ga igra Finn Little), in njegova vnukinja (Morgana Davies), “Greta”, ki mu pod nos moli ekološke slogane – na ves glas, histerično, deklarativno. In tako je videti tudi rimejk – kot deklaracija. Film sicer nenehno apelira na “našo vest”, a obenem nehote pokaže, da ni “čiste” ekološke zavesti: ne le da “gospoda Percivala”, Mikovega najljubšega pelikana, spremenijo v skulpturo ( ja, spomenik!), ampak ključne replike – “Ptič, kot je Percival, nikoli ne umre” – ne izreče staroselec (Trevor Jamieson, v originalu veliki David Gulpilil), Mikov prijatelj, temveč kar sam Mike, “pametni” belec.