Alex La Guma: Čas ptice ubijalke

+ + + +

»Nekega dne bomo tudi mi imeli puške«

Čas ptice ubijalke je po žanru in manihejstvu blizu vesterna, čeprav se dogaja na Jugu. Globoko na jugu Afrike. V deželi, ki jo je sam Bog podaril priseljencem v enem očitno evforičnih edenskih zamahov. Na eni strani so veristični popisi razkošnih interierjev in kulinaričnih delicij, ki ob klenem rasističnem besednjaku kažejo stopnjo omike in kulture ter ves čas, z vsakim stavkom, poudarjajo skrajno belsko naziranje. Temu naj dodamo premočrtno politično kariero lokalnega prisednika, ki ga grabi pohlep po zemlji staroselcev, ter rahlo naveličanost gospodinj nad banalijami vizavi blišču, ki ga s podobami prinašajo ameriški filmi z zvezdniki. Na drugi strani pa maščevalec, ki hodi skozi presušeno prašno krajino, v vas pred razselitvijo in na grob, da bi se soočil z bratovimi morilci; hodca so takrat, ob bratovi smrti, za veliko let spravili v zapor, ko je v prekoračeni obrambi porezal enega od belih. Kajti prvi so Buri, Afrikanarji, in zraven Anglež za kolateralno žrtev, drugi, ki jih hočejo preseliti zaradi rude pod kočami in pašniki za drobnico, pa kafri, kot se v afrikanščini reče temnopoltim, kadar jih ravno ne zmerjajo s primati ali čim podobnim.

La Guma (1925, Cape Town) je bil politični aktivist, ki se je po letih preganjanja, hišnih priporih in prepovedi objavljanja zaradi boja proti apartheidu prek Londona izselil na Kubo. Roman spretno preplete vse strani v sporu, staroselce, ki se končno uprejo izvrševalcem vse preveč apriorne nadvlade in razlastitvam svojih svetih krajev, Angleže, ki so nekako ob strani, in Bure, ki se s strahom ozirajo na protikolonialno dogajanje v regiji, na neodvisnost Mozambika, predvsem pa so trdno odločeni, da se ne bodo dali zlahka. Njihova izključevalna in superiorna mentaliteta je namreč zasidrana v samem Bogu, oni so izvoljeno ljudstvo in takšno se rado dvigne nad manj izbrane. La Guma je najprodornejši in najbolj kritičen ravno ob popisu belega rasizma; pri maši za dež, ki naj omoči pašnike za drobnico, steber lokalne ekonomije, s prižnice lepo pojasnijo, kje je temeljna krivda za položaj na robu brezna – ženske se premalo zakrivajo, v mestu pomanjkljivo oblečena celo pleše s kačo, tem simbolom zla, pa tudi vsako popuščanje bi bilo kapitulacija pred Načrtom. Če ne bi bili Bantujci, kakor jih morajo zdaj politično korektno imenovati, povezani s Princem teme, potem ne bi bili črni, to je neovrgljivo prepričanje vseh in ne dopušča ugovorov.

Če Buri nevzdržnega spora med pravico in močjo sami ne morejo rešiti, jim pomaga druga stran. Siti pritiskov na zemljo in zahtev, naj prepustijo sveto zemljo metalurgom in kšeftarjem, se uprejo, in La Guma njihov upor popisuje z naklonjenostjo. Predvsem pa ga opremi z močnimi podobami izsušene zemlje in na njej – skoraj – od nekdaj poseljenih, zdaj odrinjenih in izkoriščanih prebivalcev. Ki se v nekem trenutku zavejo, da se nimajo več kam umakniti – in zagrabijo kamen.