Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni posrednik

Če ste si vsaj približno domači z našo literarno sceno, vam ime Aljaž Koprivnikar gotovo ni neznanka. Odkar se je vpisal na študij primerjalne književnosti in se odločil, da želi besedni umetnosti posvetiti življenje, je počel marsikaj: pisal pesmi, kritike, organiziral literarne dogodke in festivale, promoviral slovensko književnost v tujini in tujo doma. Po njegovi zaslugi je mnogo slovenskih piscev prevedenih v nemščino, saj sodeluje s Slovenskim kulturnim centrom v Berlinu pri pripravi Antologije mlade slovenske literature, ter v češčino – v času doktorskega študija v Pragi je organiziral festivala Mladi mesec in Microfestival (programski direktor katerega je še danes), kjer so se vedno predstavljali tudi slovenski avtorji. Zdaj pa slovensko literaturo vpeljuje še v portugalsko okolje, dobil je namreč povabilo, da se za en semester odpravi poučevat slovensko literaturo na filozofsko fakulteto v Lizboni.

Vendar pa je odličen ustvarjalec tudi sam in letos bo njegova poezija, ki smo jo doslej spremljali v revijalnih in antologijskih objavah doma in v tujini, končno izšla v zbirki – pa ne le eni, ampak kar dveh. Prva bo, presenetljivo, grška. »Res sem že nekaj časa v pesniških krogih, vendar moram priznati, da se mi je svet objav zares odprl šele v tujini,« pove. »Najprej na Češkem, kjer sem živel vsa ta leta – celo do te mere, da me imajo nekateri za češkega, ne slovenskega pesnika. (Smeh)« In zakaj, meni, je njegova poezija v tujini naletela na širši odziv? »Najbrž predvsem zaradi določene zamejenosti slovenskega prostora. Vseeno pa ne morem reči, da v Sloveniji ni nihče prepoznal potenciala moje poezije. Že pred časom sem od Braneta Mozetiča dobil povabilo, da bi pesmi izdal v zbirki Aleph. Lani je sicer zaprosil za sofinanciranje izdaje, ki ga je Javna agencija za knjigo zavrnila; pa ne samo meni, ampak tudi drugim avtorjem, predvsem mlajše generacije. V mojem primeru je bila obrazložitev komisije, da nisem prepoznaven slovenski avtor. Tu se poraja vprašanje, kako je lahko človek brez prvenca prepoznaven, toda razlago prepustimo njim. Je pa bilo v tem času veliko mojih pesmi prevedenih v tujini – poleg češčine tudi v portugalščino, španščino, grščino in tako dalje. Decembra mi je grški založnik sporočil, da so doživele zelo dober sprejem tako pri grških literarnih kritikih kot bralcih ter da bi si želeli, da izdam knjigo. Seveda sem bil presenečen, ker v slovenščini še nisem zares objavljen avtor, a sem bil za stvar. Je pa tudi slovenska zbirka še vedno ’v igri’: predvidoma bo končana jeseni.«

Za njegovo poezijo se največkrat uporabi oznaka novi intimizem, tematsko pa so pesmi zelo raznovrstne. »Odvisno je tudi, v katerem mestu ali obdobju jih pišem. Teme se gibljejo od družinskih situacij pa do dogajanja v zunanjem svetu ... v mestnih pesmih obdelam tematiko begunstva – pa ne le begunstva na splošno, ki je ta trenutek aktualno, ampak tudi osebne migracije. Gre torej za povezavo notranjega in zunanjega.« Del zbirke, ki bo v obeh jezikih nosila naslov Anatomija, bodo tudi ljubezenske pesmi. »V vsako od njih je vključeno posvetilo resnični osebi, z dejanskim imenom in priimkom.« Pa ni to nekoliko osebno? »Ničesar ne želim skrivati, te pesmi bodo šle ven, in ko bodo zunaj, ne bodo več moje,« odvrne. »Sem pa ljudi, katerih imena sem uporabil, vprašal, ali se strinjajo, in vsi so privolili. Le pri enem sem zamenjal priimek, a še to zgolj zaradi besedne igre.«

Ljubezen do književnosti je pri njem, tako kot pri marsikaterem ljubitelju literature, zrasla iz zgodnjega stika s knjigami. »Najprej so mi brali pravljice: sprva enostavne, potem pa že zgodbe Oscarja Wilda, ki so lahko za otroka precej strašljive. (Smeh) Kmalu pa sem bral sam. Bil sem tipičen knjižni molj, ki je novo realnost iskal v knjigah. Pri tem sem hitro začel izzivati samega sebe: izbiral sem si knjige, ki niso bile ravno primerne za mojo starost.« Že ob koncu osnovne šole je brskal po mamini knjižni polici, odkrival Carlosa Castanedo in Bacha, pozneje »prešaltal« na francoske romane Beigbederja in Houellebecqa, nekje vmes pa se je v njem zbudila tudi strast do poezije. »Ves čas sem tudi aktivno pisal. Prelomna točka pa je bil prihod na faks, kjer so se mi odprla obzorja in kjer sem našel somišljenike. Bili smo zelo zagnana generacija študentov, organizirali smo številne literarne večere in drug drugemu stali ob strani pri ustvarjanju.« Kar se je poplačalo – prav iz njihove generacije je izšlo veliko uveljavljenih avtorjev, kritikov ali prevajalcev (Katja Gorečan, Anja Radaljac, Aljaž Krivec, Laura Repovš in drugi), profesorji na oddelku pa se jih še danes spominjajo z nostalgijo. »Čeprav smo bili tudi nori,« se smeji. »Dobivali smo se na pijačah pri sošolcih doma in počeli bedarije. Ampak ta socialni segment se mi zdi v bistvu ključen – ne vem, ali bi brez medsebojne podpore prišli tako daleč.