Oni

La dolce vita.

Kako naj človek, ki se je umaknil iz politike, ve, ali je čas, da se vrne v politiko? Vzeti mora le telefon, zavrteti povsem naključno številko in potem neznancu ali neznanki na drugi strani prodati ekskluzivno nepremičnino, ki ne obstaja. Če mu to uspe, je zrel za vrnitev v politiko. To stori Silvio Berlusconi (Toni Servillo), ki ve, da je resnica nepomembna in da je pomembno le to, da mu ljudje verjamejo. A povsem nemogoče je, da mu ne bi verjeli, saj je le njihov odmev – govori to, kar hočejo (in tako rekoč terjajo), da govori. Berlusconi si je izmislil Trumpa. Film Oni sicer fellinijevsko biografira Berlusconija (z vsemi škandali vred), ki se je iz tajkuna prelevil v italijanskega premierja ( ja, čisto v duhu Cankarjevega Kantorja, Kralja na Betajnovi), še bolj pa sodobni populizem.

Tu vidimo, kaj ga poganja – ne le fake news, politika trola, polariziranje javnosti, neoliberalne puhlice in groteskno prodajanje glamuroznega, hedonističnega, nasičenega, lepo zagorelega življenja, iz katerih Berlusconi doktorira (bogastvo zna erotizirati), temveč tudi socialni cinizem, patriarhalni fašizem, seksizem, antifeminizem in mizoginija, saj so ženske, s katerimi Sergio (Riccardo Scamarcio), zvodniški, stremuški capin (“talent scout”), ki se hoče prebiti v rimski politični jet-set, zalaga bunga-bunga bakanalije, zreducirane na meso, potrošno kot sanje, ki jih je treba neprestano drogirati, bodisi s tabletkami, prenažiranjem ali lažmi. Populistični raj – populistova ideja družbe – je gangsterski imperij, kakršnega je popisoval Martin Scorsese v Dobrih fantih in Kazinu. Dobro je le to, da nikoli ne traja. Krogla je vedno že izstreljena. Gangster ve, da živi na sposojenem času – na času, ki se neizbežno izteka. Populist je tak gangster. Preden mu čas poteče, hoče čim bolj uživati. Kar pomeni: narediti čim več škode. Populizem, ki rohni proti elitam, dejansko finančnim elitam, tem voščenim lutkam, omogoča, da uživajo in sanjajo – in cuzajo družbo. In ljudstvo? Preostane mu le užitek v populizmu. Toda v tem – v spletnem fašizmu, sovražnem govoru, bruhanju jeze, seksizmu, nacionalizmu, homofobiji, islamofobiji ipd. – lahko res ekscesno, dekadentno, hedonistično uživa. Kot še nikoli. Tako kot elite v svojem bogastvu.