Ženska, ki je ustvarila genija

Scena: mož in žena v postelji sredi noči. Mož ne more spati, očitno pričakuje nekaj pomembnega. Da bi se zamotil, zbudi ženo in jo poskuša prepričati, da bi se ljubila z njim. »Daj no, saj ti ni treba narediti nič, samo leži tukaj,« ji reče. »Nehaj, to je naravnost pomilovanja vredno,« odvrne žena, vendar kmalu ugotovi, da upiranje nima smisla. »Dobro, pa daj,« se vda v usodo. Prizor postane za odtenek humornejši, ko začne mož ženi med seksom prigovarjati, naj si namesto njega predstavlja nekega mladca na plaži, ona pa se – morda ravno zaradi teh njegovih besed – sčasoma vsaj približno vživi; a se ob gledanju vseeno ne moremo znebiti tistega neprijetnega občutka, ki se da najustrezneje opisati z angleško besedo cringe, v slovenskem jeziku pa bi šlo najbrž za mešanico nelagodja in sramu.

Žena je Joan Castleman, mož pa Joseph (Joe) Castleman, slavni pisatelj, ki bo kmalu izvedel, da je prejel Nobelovo nagrado za literaturo – v filmu Žena (The Wife), posnetem po pred petnajstimi leti izdanem romanu ameriške pisateljice Meg Wolitzer. Joan in Joseph skupaj odpotujeta na Švedsko na podelitev, kjer se začne razkrivati neenakomerna dinamika njunega zakona. Predvsem po zaslugi dovršene igre Glenn Close, ki je upodobila Joan, je bil film eden izmed vrhuncev lanskega leta: Close je zanj med drugim dobila zlati globus za najboljšo glavno igralko v kategoriji drama, nominirana pa je bila tudi za oskarja.

A zakaj je bil posnet šele zdaj? Scenaristki Jane Anderson je roman, ki je izjemna, tudi slogovno izstopajoča psihološka študija nekega razmerja in moško-ženskih odnosov nasploh, v oči padel že zelo kmalu po izidu in iskala je filmski studio, ki bi bil pripravljen odkupiti pravice, njej pa prepustiti pisanje scenarija. Sicer ga je našla, a je pretežno moško vodstvo čez čas izrazilo dvome, ali bo koga pritegnil film o ženi, ne možu – in ali jim bo sploh uspelo najti uveljavljenega igralca, ki bi sprejel vlogo moža. Kot je pozneje povedala Andersonova, so scenarij celo označili za »sovražnega do moških«. Studio, ki ga ni želela imenovati, je odstopil od snemanja, scenarij pa se je v naslednjih letih selil od producenta k producentu, toda nikomur od njih ni uspelo najti sofinanciranja za film. Vmes se je zgodil Harvey Weinstein, okostnjaki so po vsem Hollywoodu začeli padati iz omar, ženske, ki so dolgo stale v ozadju, so se končno oglasile – in tako je vendarle prišel tudi čas za snemanje Žene. Jeza in nemoč glavne junakinje se zdita v tem zgodovinskem trenutku še posebno relevantni.

Prekletstvo nadarjene ženske

Nesoglasja v Joaninem in Joejevem zakonu ne izhajajo le iz tega, da je on pisateljska zvezda, ona pa mati in gospodinja, pripravljena ustreči vsaki njegovi želji, kot je morda videti na začetku knjige in filma – resnični razlog, da Joan moža pravzaprav sovraži in ves let do Stockholma (v knjižni predlogi do Helsinkov, Joeju tu namreč ne podelijo Nobelove, ampak nekoliko skromnejšo nagrado mesta Helsinki) razmišlja, kako ga bo zapustila, se skriva v njunih začetkih. On je bil predavatelj kreativnega pisanja, ona pa nadarjena študentka, ki ga je navdušila že s prvo zgodbo, napisano za njegov predmet. Po drugi strani nje – čeprav je z veseljem hodila na njegove ure, hkrati pa ni bila neobčutljiva na njegov šarm, tako da sta se kmalu spustila v razmerje – njegova proza ni navduševala. Ko ji da prvič v branje svojo kratko zgodbo, objavljeno v neki literarni reviji, se mu sicer še zlaže, da mu gre dobro. Pri romanu, ki ga Joe z zanosom piše v zanikrni hotelski sobi, ki jo najameta, ko njuno razmerje postane javno in mora Joe zapustiti dom, pa ne more več lagati. Joejeva proza, meni Joan, preprosto ne deluje: vsebina je dobra, liki pa ne, vanje se nikakor ni mogoče vživeti, sploh pa ne v ženske, o perspektivi katerih Joe očitno ne ve prav veliko (to Joan nekoč celo sam prizna). A v življenju je včasih pač tako, da so nekateri ljudje nadarjeni za reči, ki bi jih radi počeli, drugi pa žal ne. Joe je v tem primeru potegnil kratko, zato bi se moral sprijazniti s tem, da nikoli ne bo pisatelj, in literarno slavo prepustiti svoji ljubici, pozneje ženi. Joan bi lahko brez težav napisala roman, ki bi postal prodajna uspešnica. Vendar bi bil to zanj samomor – on je hotel, moral biti pisatelj, ne glede na vse; tako se je odločil že v zgodnjih najstniških letih in bil je mnenja, da si to zasluži. Če bi moral doma paziti na otroke in kuhati ženi, ki bi jo zaradi njenega pisanja slavila vsa Amerika, bi se verjetno obesil. Sploh pa se je njuna skupna zgodba začela konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bile uspešne ženske še manj zaželene kot danes, izpostavljene pisateljice pa je bilo treba iskati z lupo. Joe Joan zato namigne, da jo bo zapustil, ker dejstva, da je ona tista nadarjena v razmerju, preprosto ne more prenesti – ona, že tako ambivalentna do svojih literarnih ambicij, pa mu reče, »ne delaj tega, naj ti tvojo knjigo samo malo popravim«.

Koliko pisateljev, znanstvenikov, politikov je imelo v ozadju tihe pomočnice, zaradi katerih so priplezali do vrha, njim pa nikoli niso priznali nobenih zaslug?

In mu jo – kaj popravi, spiše na novo. Knjiga postane uspešnica, Joan in Joe pa nezavedno zdrsneta v ustaljen ritem takšnega dela. Še eno knjigo mu pomaga napisati, pa še eno, potem bo pa morda končno tudi ona lahko izdala kaj svojega ... a Joejeva kariera nepričakovano doseže takšne višave, da se to nikoli ne zgodi. Kadar Joan za štirimi stenami piše, Joe celo gospodinji – v javnosti pa igrata genialnega pisatelja in njegovo podpornico.

Moška premoč

Ženske iz preteklosti, ki so tako kot fiktivna Joan Castleman pomagale svojim možem in ljubimcem doseči karierne vrhunce, potem pa poniknile in komajda kdo se je še spomnil, da so obstajale, kaj šele pisal o njih, so danes k sreči deležne večje pozornosti. Tudi po zaslugi knjig o pozabljenih močnih ženskah, pa romanov, kot je Teorija žalosti Slavenke Drakulić, ki da glas Milevi Marić Einstein, ženi »problematičnega genija« Alberta Einsteina, ki naj bi bila za njegovo teorijo relativnosti zaslužna vsaj toliko kot on. Ali pa člankov, kakršen je bil v Delu nedavno objavljen o Ivanki Kranjec, partnerici in sodelavki pisatelja Miška Kranjca, ki je pri časopisu Ljudska pravica, katerega urednik je bil Miško, opravljala lektorska, tajniška in organizacijska dela, ko jo je zapustil zaradi druge, pa je praktično izginila iz javnega življenja. A za vse seveda ne bomo nikoli izvedeli – le sprašujemo se lahko, koliko pisateljev, znanstvenikov, politikov je imelo nekje v ozadju tihe pomočnice, zaradi katerih so priplezali do samega vrha, njim pa nikoli priznali nobenih zaslug. Razen mogoče floskul, da »brez svojih žena niso ničesar« in da so jim »hvaležni za vso podporo«, s kakršnimi v knjigi opleta tudi Joe. Morda je bilo to za nekatere izmed teh žensk dejansko dovolj. Gotovo pa je bilo vmes mnogo takšnih, ki bi namesto dosmrtne nege moškega ega ravno tako izbrale poklic, s katerim so se ukvarjali njihovi možje, in bile v njem celo boljše od njih, če bi le imele to možnost.

Joan Castleman ima o ameriški literarni sceni petdesetih let dovolj izoblikovano mnenje, da ji je jasno, da kot ženska na njej ne bi mogla uspeti. Vsaj ne s svojim značajem – umirjena, ne dovolj ekscentrična, tako kot na primer Mary McCarthy, ena njenih pisateljskih vzornic. Sebe vidi kot nekoga, ki bi lahko imel s prvim romanom soliden uspeh, potem pa bi jo raztrgalo založniško in kritiško okolje, ki je še vedno častilo figuro moškega pisatelja. Dokončno njeno mnenje zacementira srečanje z Elaine Mozell, zagrenjeno in ne preveč uspešno pisateljico, ki ji naravnost svetuje, naj se s pisanjem neha truditi. Ko jo Joan poskuša prepričati, da je pisanje žensk vseeno drugačno od pisanja moških in da bralcu lahko povedo drugačne stvari, ji odvrne: »Mogoče je to res. Ampak moški s svojimi debelimi knjigami, v katere poskušajo vključiti čisto vse, kar vedo, s svojimi mogočnimi oblekami, z močnimi glasovi ... oni so tisti pomembni. Bi rada vedela, zakaj? Ker so tako rekli.«

Jeza in nemoč glavne junakinje romana Žena se zdita v tem zgodovinskem trenutku še posebno relevantni.

Priznajmo si, da tudi ženske same – še danes – velikokrat podpiramo to moško premoč. V romanu je primer takšne ženske novinarka Lee, ki jo Joan spozna, ko z Joejem in njegovimi kolegi odpotuje v Vietnam. Lee je edina ženska v ekipi in je »ena tistih, ki jih druge ženske sploh ne zanimajo, njihova pozornost je popolnoma in v celoti usmerjena proti moškim«. Tako se mnoge ženske v resnici uveljavijo – ker so, če ostanemo na literarnem področju, odraščale z moškimi pisatelji, ki so se jim zdeli geniji, tudi pozneje berejo pretežno moške in si, ko začnejo pisati tudi same, prej želijo potrditve in družbe uveljavljenih avtorjev kot pa avtoric. Kar ti »uveljavljeni avtorji« napišejo ali izjavijo, je v vsakem primeru dobro, pa če je še tako neumno – ali v najboljšem primeru povprečno, ko na sceno stopi ženska in poskuša razviti svoj glas, pa jo, če ni ravno genijka vseh genijk, pogosto potolčejo s prvim kamnom, ki je pri roki. Pred kratkim je to doživela Kristen Roupenian, avtorica viralne zgodbe Ljubitelj mačk (Cat Person), objavljene v New Yorkerju, na katero so se zlili litri moške gnojnice. Ali pa se diskreditacije premaknejo celo na osebno raven, tako kot pri Emmi Cline, pisateljici odmevnega romana Dekleta (The Girls): njen bivši fant, ki jo je obtožil, da mu je ideje za ta roman ukradla iz računalnika, je namreč v javnost spravil podrobnosti iz njenega spolnega življenja. Pa še to: ko boste moške avtorje vprašali po najljubših pisateljih, bodo seveda našteli moške, ne žensk. In ko boste enako vprašali ženske, bodo prav tako večkrat naštele moške. Mnoge tudi zato, ker se še posebej trudijo, da bi jih drugi jemali resno – ali pa se bojijo konkurence.

Zamenjava vlog

»Danes je bilo tam zunaj veliko več žensk. Najpopularnejši je bilo ime Valerian Quaanaaq. /.../ Bila je zadnja senzacija in še nekaj njej podobnih je obstajalo: ženske, ki so pisale in objavljale na načine, ki so se mi zdeli moški,« v knjižni predlogi Žene razmišlja Joan. Če bi se rodila pozneje, bi imela morda več poguma, da bi si izbrala pot, ki bi jo pripeljala v njihovo družbo. Ne glede na razlike, ki še vedno obstajajo, se danes namreč veliko bolj kot pred petdesetimi leti zavedamo vrednosti in moči ženske proze. Ženske imajo končno dovolj manevrskega prostora, da lahko pišejo »na načine, ki se zdijo moški«. Lahko pa tudi ubesedujejo žensko izkušnjo brez bojazni, da njihovo pisanje, ker je zaznamovano z »ženskostjo«, ne bi našlo pravega občinstva. Tako smo dobili Eleno Ferrante, Rachel Cusk, Sally Rooney, konec koncev tudi Meg Wolitzer, blizu nas Rumeno Bužarovsko in mnoge druge, ki brez sramu pišejo o »ženskih temah« ali »na ženski način« in so še vedno slogovno vrhunske in kritiško priznane, pa tudi širše zelo brane avtorice. Morda bi bilo v luči tematike romana Žena zanimivo slišati, kako to sprejemajo njihovi partnerji, če jih imajo. Moških, ki bi se – pa tudi če nimajo nikakršnih literarnih ambicij – povsem mirno sprijaznili s tem, da je njihova partnerica literarna senzacija, oni pa skrbijo za dom, namreč ni zelo veliko; gotovo manj kot žensk, kakršna je predana Joan. V literarnih krogih in zunaj njih.