Katja Perat: Mazohistka

+ + +

Ozdravitvena, ne bolezenska zgodovina

Na Freudovo lamentacijo, da po vseh bolj ali manj uspešnih poskusih, da bi se približal človeški psihi in jo razumel, še vedno ne ve, kaj ženska pravzaprav hoče, nedvoumno odgovarjata roman Peratove in njegova nosilna heroina Nadežda: v ljubezni želi biti kot moški, torej avtonomna in aktivna, predvsem pa hoče svoj lastni glas. Zlasti po tem, ko jo ta nekajkrat, ko poskuša spregovoriti iz svoje družbene pogojenosti, zapusti.

Freuda v besedilo nismo vstavili po nemarnem, v romanu se pojavi kot Nadeždin terapevt, kadar ta pride ob glas, vsakršen, ne samo dober – tega potroši z ekscentričnostjo in nenavadnostjo. Seanse se kljub vzponom in padcem in očitkom, seveda z ene strani, z druge pač ne, izkažejo za produktivne. Po grožnji z ločitvijo in dogovoru z možem o renti, če tega ne stori, se z Dunaja preseli v Trst in ob koncu romana se ji obeta veselo popivanje z Joyceom, ki bi se začelo takoj, če ne bi v lokal uletela rahlo tečnobna Nora, zaradi česar je veselica v dvoje prestavljena.

Nadežda je najdenka in sirota, ki jo vzame in posvoji, predvsem pa s svojim prepričanjem in ravnanjem zaznamuje, ne brez njene kritičnosti ob vsem tem, nihče drug kot Leopold von Sacher-Masoch. Ona je njegov »volčji otrok«, ti pa so, kot vemo, hvaležno sredstvo za preverbo različnih razsvetljenskih konceptov, recimo tistega o plemenitih divjakih ali pa naturalističnega o genetiki in okolju. Nadežda predvsem preverja dovolj ohlapno, pa vendar utesnjujočo moralo dunajske secesije: poroči se, izgubi otroka, dobi in izgubi ljubimca in zraven glas, zato dobi psihoanalitika. Pobegne v Devin, spozna Rilkeja in konča z Joyceom.

Peratova jo je oskrbela z bogatim mentalnim naborom, ki ga podpira poznavanje močno razdelanih biografij in memoarskih zapisov vidnih vpletenih. Hkrati se zdi, kot da je avtorica hotela detektirati tisti prelomni trenutek, ko se je ženska osvobodila moške in ekonomske nadvlade. Ko je začutila, da je njeno čustvovanje pomembnejše od družbene etikete, da jo ugajanje močnim stricem hromi in ji jemlje avtentičnost. Ko se je morala ženska znajti v tišini s silovitostjo in navzkrižnostjo zapletenega čustvenega nihala, v primežu med pričakovanji – ta so zaradi Leopolda in njegove splošne razvpitosti seveda splošnosti primerno površna in popreproščena – in tistim neubesedljivim, usodo, hybrisom. Peratova obdobje dobro pozna, tako da so koncepti, ki jih mora na telesu preizkusiti Nadežda, prepričljivi. Hkrati je njena junakinja poslana na misijo začetkov emancipacije, to je čas Ibsenove Nore in sufražetk, tako da je opremljena z veliko teorije, ki jo včasih duši pri razumevanju sveta. In ji mogoče celo preprečuje, da bi v senci velikega zgleda, krušnega očeta, razumela stisko scaganega moškega pred močno žensko. Takrat jih niso bili vajeni, danes jih težje prepoznajo; tudi zaradi spoznanj, da niti one niso čisto doma(če) v lastni hiši.