Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

+ + + + +

Kratke zgodbe z začetka 20. stoletja.

Ki pa zažarijo šele, če jih beremo s ključem. To je biografija pisatelja Bablja (1894–1949), ki je bil boljševik in nekaj časa najbolj opevani literat pod Stalinom. V času, ko se je vsa dežela tresla pred vodjo tajne policije Berijo, je z njim drugoval in hkrati še ljubimkal z njegovo ženo. Zaslovel je z romanom Rdeča konjenica, v katerem je nonšalantno popisoval početje rdečearmejcev, ki so požigali, posiljevali in klali pope ter druge nasprotnike novega režima. Ista knjiga je deset let kasneje, ko je oblast lakirala svojo podobo, končala med prepovedanim čtivom. Ko so ga v dobi čistk zaprli in obsodili na smrt, je prosil za odlog kazni, češ da bi rad dokončal še biografijo Gorkega in knjigo o kolhozih. Jasno, naslednji dan je končal pred strelskim vodom. Trdi boljševik, ki pa je bil avtor. Pisal ni po uradnih smernicah, ampak to, kar je videl in doživel. Medtem ko so novi socrealisti prikazovali bedo pod carskim režimom in bili polni idej o sovjetskem človeku, je on popisoval pitoreskni milje predrevolucionarne Odese. Tam so se še reveži veselili življenja: starec je našel naslado, ko je zagrizel v masten kos sočnega mesa. Prav tako avtor, ki pretepe in celo samomorilca, ko zadrgne vrv, naslika v poetičnem jeziku.

Njegove kratke zgodbe so trde (pogromi, paricid, bordelski prizori, šikaniranja …), a hkrati umetnine morale norosti: na pogreb ustreljenega pride poglavar bande, ki ga je pokončala, in se od pokojnika poslovi z govorom; rdečearmejci kot dokaz napredka zaprejo ubožnico in iz nje na cesto naženejo reveže; bankirjeva ljubica primadona odide z dragocenimi spomini in nekoliko manj dragoceno ogrlico. Je cinik, ki s strastjo popisuje posebnosti in šarme poslednjega izgubljenca. Čeravno je boljševik, ki je izpeljal revolucijo, ne črti carske dobe, ampak dela iz nje koloritno literaturo.