Sesuvanje Društva slovenskih pisateljev

Da ima Društvo slovenskih pisateljev precejšnje finančne težave, je neuradno znano že dlje, a očitno se položaj nikomur ni zdel dovolj kritičen, da bi ga reševal. Vendar ga bo zdaj treba, kajti po le malo več kot pol leta opravljanja funkcije je odstopila predsednica društva Aksinja Kermauner, poleg nje pa še štiri strokovne sodelavke, Nika Brajnik, Nina Kokelj, Agata Šimenc in Nana Vogrin, ter članica upravnega odbora Cvetka Bevc. Strokovne sodelavke razlogov za odstop niso želele dodatno pojasniti, Aksinja Kermauner pa je na izredni seji DSP dejala, da jim društvo ni moglo izplačati zasluženih honorarjev. Neuradno naj bi šlo tudi za mobing, vendar je to podpredsednica DSP Gabriela Babnik ostro zanikala. Kermaunerjeva je bila pri komentiranju razmer v Društvu bolj diplomatska. »Z odnosi je tako: če je veliko denarja, so krasni, če začne škripati, bo pa vsak gledal na to, kaj kje je. Tako je povsod. Kjer je kriza, se odnosi zaostrijo. Ni bil pa to nikakor razlog za moj odstop,« je dejala.

Nenehnega krčenja finančnih sredstev se je v izjavi za Mladino dotaknila tudi članica upravnega odbora v odstopu Cvetka Bevc. »Posebne izjave glede na svoj odstop ne bi podala. Širše gledano pa samo to: delovanje DSP ima širši pomen, je tudi varuh dolgoletne kulturne in jezikovne tradicije ter igra pomembno vlogo pri ohranjanju nacionalne identitete. Nastali položaj je posledica konstantnega krčenja finančnih sredstev, kar je v zadnjem času stvari še zaostrilo. To je alarm, ki že dolgo zvoni, a ga nihče ni slišal, zdaj pa je nenadoma toliko ljudi dobilo ušesa. Upam, da bo država znala prisluhniti.«

Toda ne glede na besede Cvetke Bevc, da ima delovanje DSP širši pomen in da igra društvo pomembno vlogo pri ohranjanju nacionalne identitete, kar deloma gotovo drži, je sesuvanje notranje strukture DSP morda primeren trenutek, da se vprašamo, ali ima to društvo kot institucija sploh še ugled, kakršnega je imelo nekoč. Zdi se, da je pred leti pisateljem članstvo v društvu res nekaj pomenilo in jim tudi prinašalo nekatere ugodnosti. Danes se mladi literati ne trudijo več dejavno za vstop v DSP – seznam članov razkrije, da je na njem le kakih deset literatov mlajše generacije (rojenih po letu 1975). Pisatelj, pesnik in urednik Andrej Hočevar, eden od njih, sicer pravi, da je pred mnogimi leti, ko je šele začenjal pisateljsko pot, komaj čakal na potrditev stanovskega društva, a so se njegovi pogledi na to z leti spremenili. »To je bil seveda nujen del moje takratne naivnosti ali idealizma, ki sem se ga k sreči otresel, tako da se s kakršnimkoli simbolnim pomenom DSP, še manj pa s političnimi implikacijami, pač ne morem identificirati. Pravzaprav se čudim, da ta izpraznjeni napev vedno znova prihaja na površje. Sicer pa ne poznam ozadja nedavnih odstopov, ampak težko se znebim občutka, da gre za zlorabo moči, še posebej zato, ker je spet najbolj prikrajšana ranljiva skupina prekarnih delavcev. Breme izvedbe projektov na svojih plečih nosijo prav oni: producenti in administratorji, ki so danes zaradi neurejenih delovnih razmer in neučinkovitih horizontalnih struktur povsod hitro zamenljivi. V tem kontekstu se mi zdi neokusno zvračati krivdo na nekdanje sodelavce in domnevne nepravilnosti zadnjih več kot deset let.«

Kar se tiče promocije in povezovanja literatov, kar bi lahko bila prednost članstva v društvu, pa v njem sicer potekajo nekatere aktivnosti, a nič takšnega, česar ne bi moglo nadomestiti delovanje založb, ki zastopajo posameznega avtorja. Če so književniki dovolj samoiniciativni, lahko v DSP najdejo prostor za izvedbo nekaterih projektov, tako kot na primer še en član Andrej Blatnik, ki je zagnal Trubarjev sklad in osem let vsebinsko vodil festival Vilenica, a tudi to se bo, če bo sredstev še naprej primanjkovalo, počasi končalo. Morda je torej še pred reorganizacijo financ čas za premislek o novem konceptu društva? Še prej bo treba najti novega predsednika ali predsednico. Aksinja Kermauner sicer do volilnega občnega zbora, ki bo predvidoma sredi maja, ostaja predsednica v odstopu.