Tamara Avguštin, igralka

Če si boste v teh dneh na novi lokaciji ljubljanske Drame, na Fassbinderplacu v Železniškem muzeju, ogledali predstavo Ali: strah ti pojé dušo, bo prav ona tista, ki vas bo skupaj z igralskimi kolegi animirala med »delovnim odmorom«, ko se boste naenkrat znašli na odru, v središču dogajanja (več ne bomo razkrili, da vam ne pokvarimo vznemirjenja ob ogledu). V uprizoritvi sicer odigra kar tri vloge: prostitutko Katharino, čistilko Paulo in trgovko Angermayerjevo, kar ji je, ker gre za drugačen koncept kot pri predstavah, ki jih je delala doslej, poseben izziv. »Če sem imela pri drugih predstavah celo sestavljanko, imam tukaj samo koščke in tudi v tem zelo uživam. Sicer pa mi je to predstavo super ustvarjati tudi zato, ker gre malo ven iz gledaliških okvirov. Ni tistega klasičnega velikega odra, ampak je prizorišče bolj dinamično. To se mi zdi zelo dobro tudi za občinstvo – kot igralka in kot gledalka imam rada, če je nekaj ’malo drugače’. Najprej sem se sicer spraševala, kako se bo abonmajska publika znašla na novem prizorišču, a če so odprti, ni težav. In v gledališče moraš priti z odprto glavo, če hočeš, da ti kaj da,« pravi.

Tamara Avguštin sodi med najopaznejše igralke mlade generacije, kar se je – po tem, ko je leta 2017 dobila Severjevo nagrado –, zopet potrdilo lani, ko je bila na Borštnikovem srečanju nagrajena kot najboljša mlada igralka. Nagrado je dobila za vlogo v predstavi Visoška kronika, v kateri je prepričala s samosvojo interpretacijo Margarete. Priznanja se je razveselila, a smeje pravi, da je bil najboljši stranski produkt nagrade ta, da so domači njeno delo končno začeli jemati resno. »Pa ne da prej ne bi verjeli vame, saj so. Ampak konkurenca v tem poklicu je vseeno velika, nikoli ne moreš vedeti, ali boš dobil projekte ali ne, in neka zunanja potrditev veliko pomeni. Sploh za starše, ki si za svoje otroke želijo predvsem stabilnosti. No, in ko sem dobila to nagrado, so doma rekli – o, očitno pa to, kar delaš, ni tako slabo, očitno si le v redu.« Pa domači hodijo na njene predstave? »Ko sem še igrala na Loškem odru, so več hodili. Potem pa sta starša nekoč prišla gledat Shakespearovo predstavo Ljubezen in smrt, ki smo jo v okviru akademije igrali v Cankarjevem domu. In vem, da mi je mami na koncu rekla – ej, čisto nič nisem razumela, ampak ti, ti si pa dobra. (smeh)«

Na Loškem odru v domači Škofji Loki je izkušnje nabirala kar nekaj let, povod za to, da je sploh začela igrati, pa je bilo njeno navdušenje nad predstavo Pravljica o kozlu. »Predstavo, ki se je originalno igrala v Lutkovnem gledališču, sem imela kot ’mula’ posneto na videokaseti in gledala sem jo tudi po petkrat na dan. Igral je Brane Vižintin, zraven pa je imel nekega kozleta, ki je počel raznorazne neumnosti. To me je strašno zabavalo. Predstava je potem prišla tudi v loško gledališče in seveda sem jo šla gledat ... na koncu predstave kozel pobegne in Brane občinstvu pove, da če ga bo kdo našel, ga lahko kar odnese domov. Jaz sem sicer vedela, da gre za predstavo in da lutka ni v resnici kozel, a sem na poti domov vseeno pogledala pod čisto vsak avto, če ga je kdo morda kam nastavil in ga zdaj lahko vzamem s sabo. (smeh)«

V srednji šoli je sicer malo pozabila na to, da bi bila rada igralka – »začele so me zanimati druge stvari, na primer hoditi ven in to (smeh)« – a se je spet našla in se pustila prepričati, da gre poskusit srečo na sprejemne izpite akademije. »Sprejeli so me sicer šele v tretje, a sem takrat nekako čutila, da me bodo. Ogromno je odvisno od sreče. Kakšen dan imaš ti, kakšnega komisija; morda se s profesorji takrat, ko prideš na sprejemne, enostavno ne ujameš, čez čas, ko bi se razvil kot igralec, pa bi se ... vendar tega ne morejo vedeti, ker se jim v tistem trenutku ne zdiš material, s katerim bi želeli delati.« In kako je doživela akademijo? »Prvo leto se mi je zdelo grozljivo, kar nekajkrat sem se zjokala, a konec prvega letnika se je v moji glavi nekaj premaknilo. Ne vem, kaj točno, ampak drugače sem začela gledati na teater. Prej sem vedno mislila, da moraš trpeti kot žival. (smeh) Potem pa mi je postalo jasno, da lahko vmes tudi malo razmisliš, se ustaviš, pogledaš drugače ... da je igra ’igrati se’. Pomembno pa je, da si dovolj odprt, radoveden in da si priznaš stvari, ki si jih sicer ne bi. Kot je nekoč rekel Lorenci – z vsakim projektom te mora biti manj sram samega sebe.«

Danes, ko že približno pozna sebe in svoje preference v teatru, ji veliko pomeni svoboda, da vlogi prispeva nekaj svojega. »Če ne bi imela vsaj minimalne možnosti, da sooblikujem nek lik, me gledališče najbrž ne bi zanimalo. To ne pomeni, da grem po predstavi domov in sem še kar Holly iz O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni ali Margareta iz Visoške kronike, ampak gre enostavno za to, da so vse vloge neka jedra, ki jih odpiraš znotraj sebe. Skozi mene gre – v resnici zato sebe in vloge ne moreš popolnoma ločiti.«