John Grisham: Velika prevara

+ + + +

Ko prevarajo prevarante

Podobno, kot so Dumasovi Trije mušketirji pravzaprav zgodba o četrtem, se tudi zaplet treh prijateljev in nadomestne punce, za katero zaročenka ne ve, suklja okoli njihovega maničnega prijatelja. Ta se naliva, neha jemati medikamente in neprišteven skoči z mostu v ledeno reko. Doma pusti shemo s povezavami med slamnatimi podjetji, ki lastninijo osem pravnih univerz, in ključek, ki potrjuje zapleteno in neetično hobotnično ravnanje.

Gre za tipično grishamovsko pripoved: trojica tudi zaradi pritiskov okolice, ki ji očita, da ni storila dovolj in prijatelja prisilila v hospitalizacijo, izstopi iz sistema. Referente, ki skrbijo za študentski dolg vseh treh, pošljejo, kamor se taki ljudje pač pošljejo. Nehajo hoditi na faks in namesto tega vštulijo dobrih tisoč mrtvih duš na seznam za skupinsko poravnavo. Oboroženi s shemo poskrbijo, da je izplačilo hitro. Prehitro, da bi preverjali živost duš, in bi potegnili nekaj milijonov, če bi jim izplačali še odvetniške stroške. Še prej pa z obljubami odškodnine nategujejo poškodovane na urgenci, branijo vinjene voznike z izjavami, s katerimi se preloži sojenje, in tako dalje. Tudi tam, med pravnimi mrhovinarji in odvetniki estradniki, je kar precej gneče in nečistih prijemov, favlov in grdih udarcev pod pasom. Pravzaprav je igra enaka, samo bolj brez pravil in etikete kot pri velikih odvetniških firmah; tam grobost amortizirajo ničle pri honorarjih in izplačilih.

Med zahvalami, ki se v takšnem žanrskem čtivu pogosto berejo kot vzporedni seznam naslovnikov božičnih voščilnic, je tudi Grishamova opomba, da je naletel na članek, za katerega je vedel, da bo okostje naslednje knjige, Velike prevare. Gre za zgodbo, kako na najbolj pretočnem in odprtem trgu na svetu posamezniki in skupine kopičijo moč, s slamnatimi podjetji obvladujejo univerze, ki imajo zgolj polovični izplen pri pravosodnih izpitih, torej pol študentov nategnejo; vendar imajo tudi službe, ki potem izterjajo študentski dolg od nategnjenih. Zaprt krog prostega izobraževalnega trga, ki je v mesnopredelovalni veji pridelal BSE oziroma prione norih krav. Nasploh je treba Grishama brati, ker zna potegniti z dna ameriškega pravosodnega sistema in sodne prakse najbolj izstopajoče primere: opozori nas recimo, naj nikar ne vlagamo odškodninskih tožb v Virginiji, kjer nam višino izplena zakon zbije na ušiva dva milijončka minus štirideset odstotkov za odvetnika, torej na drobiž. Kot je morda pomenljiva epizoda, kako po četrt stoletja bivanja izselijo družino v Senegal, z vmesno postajo, ki spominja na zbirno taborišče. Ker red mora biti, posebej če gre za brezpravne in takšne, ki si obrambe zvezdniških odvetniških pisarn ne morejo privoščiti, ker v vsem življenju ne zaslužijo enodnevnega zaslužka šefa takšne pisarne. Verjetno zato, ker niso dovolj ambiciozni ali leni – saj poznamo te vrste pravico podrejenih zaradi aktualnih primerjav iz življenja jastogov.