Mačje pokopališče

Zlobni mrtveci.

Četudi niste brali Kingove ultramorbidne klasike Mačje pokopališče (1983) in četudi niste videli istoimenskega filmskega hita, posnetega pred 30 leti (via Mary Lambert), veste tole: ko se družina – katerakoli družina – preseli v neko staro, idilično, samotno, zakotno hišo, je le še vprašanje časa, kdaj se bodo začele težave, precej hujše od tistih, s katerimi so se ubadali v mestu (stres, hitro življenje, odtujenost ipd.). Kako hude? Recimo: v Peelovem šokerju Mi takšno družino zamenja druga družina – njena kopija. Dovolj hudo? Kar. In ne da Mačje pokopališče ne izgleda kot odlična iztočnica za šoker Mi. Ko se ata Louis (Jason Clarke), mama Rachel (Amy Seimetz), osemletna Ellie (Jeté Laurence) in mali Gage (dvojčka Hugo & Lucas Lavoie) iz Bostona preselijo v staro hišo sredi gozda ( ja, Kingov Maine), jim tovornjak zelo hitro – na noč čarovnic – povozi mačka, imenovanega Church (“Cerkev”, četudi skrajšava za “Winston Churchill”), a še preden rečete Noč živih mrtvecev, se že vrne od mrtvih – zloben, agresiven, popadljiv. Ker ata Louis, ki se piše Creed (!), ugotovi, da je maček ponovno vstal zato, ker mačje pokopališče leži na ritualni, mistični staroselski zemlji, tam skrivaj pokoplje tudi Ellie, saj jo na njen deveti rojstni dan zgazi tovornjak. Ja, vrne se, ponovno vstane – zlobna, agresivna, popadljiva, transgresivna, neznosna.

Z mrtvimi je hudič – pritiskajo na žive. Le v breme so jim. Treba se jih je znebiti. A kako, če jih živi neprestano slavijo in kličejo, če se jih nenehno spominjajo ter jim spletajo svetišča in če je vera v posmrtno življenje temelj vseh religij? Mačje pokopališče je film o civilizaciji, v kateri ni nihče več dolgo mrtev in v kateri lahko preživiš le, če pustiš, da to, kar imaš najraje, umre. Kot pravi sosed Jud Crandall (John Lithgow): “Včasih je bolje, da so ljudje mrtvi.” A prav to je poanta tega briljantno atmosferskega, zadušljivega, strašljivega šokerja: oh, ko bi le smrt bila res konec življenja! Mar ne bi bilo boljše, če se mrtvi ne bi vračali? Predstavljajte si le, kako tuje, strašno in neznosno bi izgledala ljuba oseba, ki bi se vrnila od mrtvih! Mačje pokopališče je parodija vere v ponovno vstajenje. Toda ironično: mrtvi niso problem zato, ker so mrtvi, temveč prav zato, ker je v njih preobilje življenja. Mačje pokopališče žanrske klišeje, humor in prekletstva tako zvija, da na koncu izgleda kot parodija naših pričakovanj, naših strahov, naše tesnobe in Kingove folklorne staromodnosti, toda glede na to, da se v nekem trenutku od mrtvih vrne Afroameričan (Obssa Ahmed), ki ga je Louis – sicer doktor – “zašuštral”, bi bil morda že čas, da se v kaki ekranizaciji Mačjega pokopališča od mrtvih vrnejo – jezni, agresivni, radikalizirani – staroselci, ki so jih belci, kot je Louis, prav tako “zašuštrali”. Če si filmi že prisvajajo duhovnost staroselcev (njihovo zagrobnost, “iracionalnost”, “nadnaravnost”, ki jo kanalizira mačje pokopališče), potem naj noter spustijo tudi njih, navsezadnje, če kdo, potem so v holivudskih filmih najbolj podzastopana skupnost prav staroselci.