Tranzit

Begunec.

Georg (Franz Rogowski) je begunec, ki obtiči v Parizu. V nekem baru mu povejo, da je Pariz zapečaten, zaplombiran – nepredušno zaprt. Ne moreš ven – ne moreš noter. Nemci vse strogo nadzorujejo. Povsod so patrulje. Slišimo za racije, čistke, teror, okupacijo in deportacije. In ja, slišimo hrumenje policijskih avtomobilov – in zavijanje siren. Ljudje so prestrašeni in živčni, a govorijo tiho. Paziti morajo. Lahko jih zaprejo. Deportirajo. In skoncentrirajo. Njihovo življenje je omejeno. Svoboda je sprhnela. Demokracija presahnila. Nemci so utišali Pariz. Georg hoče zato na vsak način zbežati v Marseille, ki je še svobodno mesto – in tu bi potem na črnem trgu nabavil tranzitno vizo, s katero bi prebegnil v Mehiko.

Ah, II. svetovna vojna, si rečete. Prav res: to, kar vidimo, izgleda kot II. svetovna vojna, diši kot II. svetovna vojna, govori kot II. svetovna vojna, hodi kot II. svetovna vojna, kar pa naj vas ne zavede – to ni II. svetovna vojna. Tranzit, posnet po klasiki Anne Seghers (1942), se namreč dogaja danes, v sedanjem času – tukaj in zdaj. Kaj se je zgodilo? Nič – fašizem je očitno preživel. Evropa se je spet fašizirala. Spet je moralno odpovedala in kapitulirala. Pustila je, da se je fašizem vrnil. A po drugi strani: morda sploh nikoli ni odšel. Morda je ostal. Morda je v resnici vendarle zmagal Hitler. Na potnem listu vidimo žig nemškega rajha.

Ne, to ni kak vzporedni, distopični svet – to je naš svet! Tako kot Georg prevzame identiteto pisatelja, ki je naredil samomor, Evropa prevzame identiteto tretjega, četrtega ali petega rajha. In seveda: Evropa dela samomor. Kot ga je delala ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja. Štikel Road to Nowhere (via Talking Heads), ki ga slišimo na koncu, le še dodatno poudari, da “vemo, kam gremo, a ne vemo, kje smo bili”. Pozabili smo, kaj smo že počeli (fašizem, vojna, deportacije, holokavst), zato to še enkrat ponavljamo. Mnogi imajo itak občutek, da so na poti v raj, ne pa na road to nowhere. Kot leta 1941. (Kinodvor)