Hellboy

zadržan +

Zadnji dnevi.

Nimue (Milla Jovovich), krvava kraljica in okultna čarovnica, ki jo kralj Artur in Merlin v 5. stoletju razsekata na koščke, se v današnjem času vrne, jasno, v koščkih, Hellboy (David Harbour), rdeči frik iz Pekla, ki postane sila Dobrega in agent Urada za paranormalne raziskave in obrambo, pa mora poskrbeti, da kraljica ne dobi kralja. V Hellboyu kar mrgoli ljudi s paranormalnimi sposobnostmi, vedeževalcev, kristalnih krogel in jasnovidcev, ki pa – ironično – niso nikoli dovolj jasnovidni. Vsaka stvar – bodisi kost, trol, velikan ali apokaliptična zver – jih preseneti. Tu pač nihče ne potrka: ne le da liki vstopajo kar tako, kot bi padli z neba, ampak tudi film sam vase pada z neba – akcijski prizori se namreč začenjajo na suho, brez predpriprav in pettinga.

Hellboy, v katerem vas čakajo multikulti (člana Hellboyeve ekipe sta Azijec in mulatka), idiotski dovtipi (“Zakaj ima ta knjiga toliko besed?”), metatrenutki (“Poskrbimo, da se kraljica ne bo prikazala v nadaljevanju!”), podjetniški pop (pozabi prerokbe! sam odločaj!) in tkanje “kinematičnega vesolja” (le da prepletanje z drugimi stripi zamenja prepletanje z miti o kralju Arturju), je reboot superjunaškega Hellboya, ki ga je leta 2004 posnel Guillermo del Toro. Bil je hit, toda ni imel sreče – ven je prišel v času, ko superjunaški spektakli še niso bili milijardni megahiti. Zdaj so. In z novim Hellboyem skušajo zdaj vsi, od Hollywooda do založbe Dark Horse Comics, nadoknaditi, kar so leta 2004 izgubili, še toliko bolj, ker ima Hellboy živ smisel za sarkazem in cinizem – tako kot Deadpool, ki je, kot veste, globalni megahit.