Bojtár B. Endre, urednik madžarskega tednika: Do totalne oblasti vodijo različne poti, Orbán je izbral najhitrejšo

»Do totalne oblasti vodijo različne poti, Orbán je izbral najhitrejšo«

Bojtár B. Endre (1963) je že 20 let odgovorni urednik madžarskega neodvisnega, vplivnega političnega tednika Magyar Narancs. Tednik je na Madžarskem znan po svobodomiselni, liberalni usmeritvi, satiri in uporabi pogovornega jezika v pisani obliki. Ima pa še eno skrivnost: nastal je v istih liberalnih krogih, ki so konec osemdesetih rodili tudi današnjo stranko Fidesz Viktorja Orbána, ki v svojem logotipu še danes nosi oranžo (Magyar Narancs namreč v prevodu pomeni ’madžarska pomaranča’). A če se je v času tranzicije Fidesz premaknil na skrajni desni rob političnega spektra, so v Magyar Narancsu ostali zvesti načelom, zaradi katerih so tudi pomagali zrušiti komunistični režim.

Madžarska veleposlanica je prejšnji teden dejala, da smo na Mladini z naslovnico 22. marca užalili madžarski narod. Ste vi užaljeni?

Ne, seveda ne. Težko je sicer govoriti v imenu drugih, ampak lahko vam zagotovim, da sam nisem užaljen; poleg tega sem prepričan, da je na Madžarskem zelo veliko ljudi, ki jih ta naslovnica ni prizadela. Prav nasprotno: ocenil bi lahko, da se zelo veliko ljudi s samim sporočilom strinja.

Pa vas je uradni odziv madžarske vlade – diplomatska nota – presenetil?

Na neki način me je. Ne zaradi agresivnosti ali prevzetnosti, ampak zaradi neumnosti. Tisti, ki je noto pisal, bi moral bolje poznati dve zadevi. Prvič, da se je vladajoča koalicija v Sloveniji z vašo naslovnico večinoma strinjala, četudi ne javno. In drugič: tudi če se ne bi strinjali, ne bi mogli narediti ničesar, še najmanj pa bi vas lahko kaznovali in tako preprečili podobne prihodnje incidente. Lahko pa se seveda popolnoma motim in je bila nota dejansko namenjena Janezu Janši in njegovim volivcem, ki jim na ta način veliki šef z Vzhoda sporoča, da jim stoji ob strani. Konec koncev je bila na naslovnici tudi SDS predstavljena v ne ravno prijetni luči.

Novica o naslovnici se je na Madžarskem presenetljivo hitro razširila. Je morda razlog tudi v tem, da se Orbán od decembra sooča z očitki, da širi antisemitizem?

Deloma to drži, vedeti pa morate, da je Orbána pri tem zelo težko ujeti. Vodi takšno zunanjo politiko – mislim na tesne vezi z izraelskim premierom Benjaminom Netanyahujem –, da je na te očitke precej imun, četudi zna razlikovati med Madžari judovskega rodu in Madžari nejudovskega rodu. Poleg tega Orbán ne bi nikoli odkrito uporabljal antisemitskega besednjaka in je tudi v zelo dobrih odnosih z neko manjšo judovsko cerkvijo na Madžarskem. Po drugi strani pa nam je na Madžarskem seveda povsem jasno, da zna Orbán antisemitizem uporabljati na zelo premeten način in na njem graditi svoja sporočila. Sam sem tudi prepričan, in to prepričanje delim z mnogimi na Madžarskem, da je Orbánova kampanja proti Sorosu v glavnem igrala na antisemitska prepričanja. Orbán ljudem pač prodaja zgodbo o nekem skritem sovražniku v ozadju, ki manipulira, ki spodkopava evropski krščanski duh, ki je globalen, zvit in skrit. Zna nakazati na določene, v madžarski kulturi dobro znane stereotipe ali šale o Judih, ne da bi jih neposredno omenjal.

Ko od zunaj opazujemo uspešnost Orbánove propagande, smo lahko prepadeni. Ali ni to enostavno posledica dejstva, da sta na Madžarskem zaradi razprodaje državnega premoženja globalizacija in liberalna demokracija postali osovražena termina?

Tu imamo dve vprašanji. Prvo je, ali je Madžarska imela koristi od globalizacije. To je lahko le retorično vprašanje, saj si sam ne znam predstavljati Madžarske, ki bi bila zunaj EU. Zadnjih 15 let smo bili del EU in s tem del globalizacije; če bi ostali zunaj, bi nas v ekonomskem smislu verjetno doletela usoda Srbije. Madžarska je kot članica EU brez dvoma pridobila in ima od globalizacije koristi. Kljub temu je mnogim težko in kljub temu so mnogi doživeli krivice. A to ni posledica globalizacije, temveč domačih ukrepov, s katerimi so vladajoči nagrajevali zgolj določen sloj. Drugo, s tem povezano vprašanje pa seveda je, zakaj je kljub temu ta tip retorike tu tako dobro sprejet – nedvomno vsaj pri polovici prebivalstva. Zato, ker gre za nadgrajevanje nekih zgodb, ki so starejše od dogodkov iz devetdesetih.

Kakšnih zgodb? Orbán se predstavlja kot borec za pravice tistih, ki so v času liberalnih devetdesetih izgubili bitko.

Ni res, da bi bili izkoriščani – revni – najpomembnejši Orbánovi volivci. V nasprotju s splošnim vtisom to tudi pri drugih, sorodnih primerih, recimo pri Trumpu, ne drži. Ne verjamem, da tisti, ki zaradi globalizacije izgubljajo v dnevnem boju za preživetje, avtomatično volijo ekstremiste. Orbán je leta 2010 prvič zmagal s tako veliko prednostjo zaradi politične in socialne radikalizacije srednjega sloja. Ves čas je bil zagovornik kapitalizma in tudi sam neke vrste umazan kapitalist. Ne glede na korupcijo, od katere je živel, je v teh krogih ves čas užival podporo. Njegova vladavina kljub vsej retoriki predstavlja razgradnjo socialnih elementov družbe in države, uvaja nizke korporativne davke in nizko dohodnino ter nagrajuje najpremožnejše. Če bi bil Orbán odvisen le od revnih, ne bi trikrat zmagal z relativno široko podporo. V tem času je tudi že vzpostavil mehanizme moči na lokalni ravni, v vaseh, skozi katere lahko partijski aparat stranke Fidesz nadzoruje volivce oziroma drži prebivalstvo v prepričanju, da oblasti točno vedo, kdo za koga voli. V ekonomskem smislu pa je njegov pomemben podpornik srednji sloj. To je socialno-ekonomski element njegove moči. Drugi pa je – očitno – nacionalizem.

Kljub temu se Orbán predstavlja kot slehernik, ki pomaga ubogim ljudem, tudi brezdomcem. Se je v času njegove vladavine položaj revnih izboljšal?

Ne, Madžarska ni država za revne ljudi in pod Orbánom se to ni spremenilo. Drži, da je Orbán mnogim revnim, predvsem na podeželju, ponudil javna dela, zato nekateri danes zaslužijo več, kot so prej, a so šli ti ukrepi na račun odvzema socialnih pravic. Seveda pa je tu še en pomemben dejavnik, to je ekonomska rast. Dejansko gre danes Madžarski in vsej regiji v ekonomskem smislu odlično. Takšnega obdobja še nikoli nismo imeli. Nezaposlenost je nizka, primanjkuje nam kvalificiranih delavcev, inflacije praktično ni, razmere so za vse relativno dobre, zato tudi ni večjih uporov. Ampak šolski ali zdravstveni sistem se kljub dobri gospodarski situaciji razgrajujeta, družba pa se vse bolj razslojuje.

Madžarska je postala hudo razdeljena družba in država, kar je slabo za vse, ne glede na to, na kateri strani si.

Kaj pa se je zgodilo s protesti pred nekaj meseci, ko naj bi se sindikati prvič združili z opozicijskimi strankami zaradi povišanja zgornje meje nadurnega dela?

Pred evropskimi in lokalnimi volitvami, ki bodo jeseni, je ogromno raznovrstnih razlogov za proteste in niti enega skupnega, ki bi vse te elemente združil. Decembrski protestni trenutek je pošel.

Zdaj, pred evropskimi volitvami, se je Orbánova kampanja še jasneje usmerila proti Bruslju. Zakaj ravno Bruselj?

Orbán blati Bruselj že dolgo. V skladu z raznimi raziskavami javnega mnenja imamo sicer na Madžarskem relativno konstantno število podpornikov Evropske unije, ki jih je prek 50 ali celo 60 odstotkov, ampak Orbán vseh teh glasov ne potrebuje. On potrebuje stabilno manjšino, okoli 30–35 odstotkov podpornikov, torej nekaj več kot 2–2,5 milijona glasov, ki jih lahko zlahka mobilizira. Verjamejo mu na besedo, ves ta propagandni aparat je namenjen njim in Orbán jim tudi posveča vso svojo pozornost. Če vse to seštejete, dobite na eni strani zvesto vojsko zaslepljenih podpornikov, na drugi pa razbito in razdeljeno opozicijo, in skupaj z nekaterimi administrativnimi prilagoditvami volilnega sistema mu v tej kombinaciji nihče nič ne more. Protibruseljska govorica, s katero Orbán dosega te cilje, je nadgradnja starih madžarskih zgodb.

Ponavljate, da se njegova ideologija navezuje na nekakšne stare mite. Katere?

Recimo, da smo bili vedno sirota Zahoda, da so nas tam vedno pustili na cedilu, celo v najhujših trenutkih, ko smo morali to Evropo braniti pred Turki ali pred boljševiki. Orbán pozna te nevralgične točke, na katerih gradi. To spet ni nič posebnega za Vzhodno Evropo, vse naše nacije imajo v kulturni dediščini isto zgodbo, seveda v različnih lokalnih izvedenkah.

V tem sicer ni neke logike, glede na to, koliko Madžarska dobi od EU in kako velika neto prejemnica EU sredstev je.

Drži. Vi se seveda lahko sprašujete, kakšni ljudje smo, da dejansko sovražimo tiste, ki nam velikodušno namenjajo ogromno sredstev za razvoj, za izgradnjo infrastrukture, za spodbujanje podjetništva. To je vaša moralna dilema – ampak naš odgovor je zelo enostaven: to nam Zahod dolguje zaradi zgodovinskih zablod, trpljenja, ki so ga povzročili oni. In potem je tudi še neka druga razlaga: da v resnici EU ali vsaj velike države EU kujejo dobičke iz evropskih sredstev, namenjenih Madžarski. Seveda prek kapitalističnega izkoriščanja in napada naših trgov. To je na neki način leva razlaga.

Je Orbán na kateremkoli področju po vaši oceni uspešen? Je na primer vsaj zgradil ali obnovil zelo veliko cest?

Težko je reči. Mislim, da ne. Ima me, da bi omenil davčno upravo, ki morda danes dela bolje, kot je delala prej, ampak bi s tem ustvaril napačen vtis, ker je mogoče propad zaznati pri vseh javnih storitvah. Vse funkcije države, ki jih navadno pričakujemo, so danes na Madžarskem v zatonu. Sam bi se lahko strinjal tudi z določenimi elementi ekonomske politike, kot je prijazno poslovno okolje, ampak bi dejansko pretiraval.

Ne morete pa zanikati njegovega uspeha pri razvoju nogometa, mar ne? Ko ga je obiskala naša nekdanja premierka Alenka Bratušek, kot je zapisala v spominih, sta sprva poskušala kakšno reči o sociali, a sta hitro preklopila na nogomet, o katerem sta se pogovarjala na dolgo, široko in produktivno.

Odgovor na to vprašanje bi moral biti zelo dolg, ker je nogomet Orbánova največja in najbolj spektakularna zabloda, seveda ne v tako pomembnem smislu, kot je zabloda njegova izobraževalna ali zdravstvena politika. Ta del zgodbe o Orbánu je tako absurden, da mu celo mi težko verjamemo, čeprav smo zgodbi sledili vse od začetka. Nogomet je bil v bistvu nacionaliziran in politiziran, izoliran od vseh normalnih, zdravorazumskih ali tržnih mehanizmov. Postal je nenavaden svet, namenjen samemu sebi, svet ogromnih, praznih stadionov, zgrajenih po vsej državi. Posledično profesionalni nogomet, kot ga poznajo druge, veliko srečnejše države, na Madžarskem več ne obstaja. Kar imamo, je čisti simulaker.

Madžarska je zdaj edina država v Evropi, ki jo je nevladna organizacija Freedom house označila za delno svobodno. Kakšno je življenje v takšni državi?

Težko. Ta situacija name vpliva kot na državljana, seveda pa tudi v profesionalnem smislu, kot na novinarja in urednika. Laži, ki jih razširja vlada in jih dnevno proizvaja, so ves čas okoli nas. Zame to predstavlja relativno utrujajočo, neskončno in neprestano konfrontacijo. Laži se širijo iz javnih medijev in zasebnih, ki so pod nadzorom Orbánove stranke Fidesz. Laži prihajajo prek televizije, tiska, interneta; nekatere so namenjene prestolnici, druge vaškemu prebivalstvu. Vse, kar je še ostalo od neodvisnega tiska, je nekaj medijev. Kar pomeni, da je zelo težko pisati, poročati, komentirati, koherentno nadaljevati zgodbe, ki jih govoriš samo ti, težko je javnosti predstavljati, kaj se v državi v resnici dogaja, ko pa je ves ekosistem javnosti preobražen v propagandno bojišče.

V Sloveniji poznamo predvsem zgodbe o Sorosu. Lahko natančneje opišete laži, o katerih govorite?

Vseobsegajoča meta-zgodba je, da poskušajo črne sile globalne finančne elite in njihovi lokalni agentje, ki delujejo na sofisticiran in koordiniran način, uničiti krščansko civilizacijo in nacijo ter nacionalno kulturo prek selitve milijonov, desetin milijonov muslimanov in Afričanov. To počno, ker so zli sami po sebi in ker je to v njihovem finančnem interesu. Četudi ta zgodba na pervertiran način odseva veliko dejanskih problemov sveta, je kot celota popolnoma bizarna. A vse, kar je rečeno in sporočeno v medijih, ki so pod nadzorom vlade, mora služiti tej meta-zgodbi, do najmanjših podrobnosti. Do tega, da naj bi bil Zahod v popolnem razpadu, kaosu in ekonomskem propadu, do žaljenja opozicijskih politikov, aktivistov in intelektualcev, širjenja lažnivih zgodb o njih, pa do tega, da o nobeni zadevi, ki je povezana z načinom vodenja države, ni dovoljeno govoriti. Razen če je uporabljen skrajno ekstatičen in evforičen jezik.

Orbán je bil ves čas zagovornik kapitalizma in tudi sam neke vrste umazan kapitalist. Ne glede na korupcijo, od katere je živel, je v teh krogih ves čas užival podporo.

Navadno slišimo, da kaj takega v dobi interneta ni mogoče.

Drži, ampak velik del Madžarov živi v majhnih vaseh, kjer se naslanjajo na bolj tradicionalne medije, kot je javna televizija. 

Odločilni dejavnik te preobrazbe je bila prav reforma javne televizije v propagandni stroj. To je en element. Drugi pa je čisto praktičen. Ja, vi pravite, da je mogoče na internetu izvedeti vse. Ampak spletni portal Origo, ki je bil v preteklosti precej spodoben medij v lasti madžarskega telekoma, nato pa ga je telekom prodal sinu Orbánovega tesnega sodelavca – guvernerja centralne banke, je danes eden glavnih vladnih propagandnih kanalov. In številni ljudje se niso zavedali, da po novem podlegajo propagandi; še naprej so mislili, da je Origo neodvisen vir informacij in so mu verjeli.

Večina madžarskih novinarjev in urednikov dela v okoli 500 medijih, ki so zdaj združeni v državni fundaciji in so del vladne propagande. Kako tam zaposleni uredniki ali pa novinarji opravičujejo svoje delo? Predstavljamo si, da nihče ne reče, da je ponosno kolesce tega stroja.

Nekateri od njih morda celo verjamejo v to, kar pišejo, ali pa verjamejo, da je njihov končni cilj plemenit. Eno bolj sofisticiranih opravičil je brez dvoma, da nekaj takšnega, kot je neodvisno novinarstvo, tako ali tako ne obstaja – vedno te nekdo plačuje, vsak se prodaja, kar je povsem normalno. Zato delam, kar delam. Če jaz lažem, potem drugi lažejo še bolj. Druga oblika samoopravičevanja pa je, da to delam le zaradi denarja. Češ, nekaj moram početi, imam kredit, moram preživeti, pri delu skušam biti čim bolj neviden in nedolžen, kolikor je le mogoče. Vse to seveda ni normalno. Vse skupaj je precej nezdravo za ene in druge. Vsi smo živčni.

Kako to mislite?

To je tragedija. Kar imamo zdaj, je dejansko umetna in politično motivirana globoka razdeljenost družbe. Madžarska je postala hudo razdeljena družba in država, kar je slabo za vse, ne glede na to, na kateri strani si. Če moraš sovražiti vsakogar na drugi strani, izgubiš kontekst, priložnosti za stike. Ni več niti normalnega pogovora, v katerem bi se lahko dva strinjala, da se ne strinjata. In veste, tak svet sem sam v preteklosti že okusil – ko sem poročal o vojni v Bosni. To me precej skrbi. Ampak politiki v Bosni so ljudi razdeljevali na podlagi religioznih in etničnih razlik, kar ni bilo tako težko, na Madžarskem pa je to politikom uspelo od zgoraj navzdol na politični podlagi. Kar imamo, je zavestna, načrtovana delitev družbe. Odnosi med ljudmi so zastrupljeni.

Katera od preprek, ki jih je moral Orbán preskočiti, je bila po vašem ključna? Je bil to nadzor nad mediji, podreditev sodstva, utišanje akademske sfere, reforma neodvisnih agencij?

Brez dvoma ustavna večina v parlamentu – to je bil ključ do Orbánovega uspeha. Na ta način je lahko s počasnim, a sistematičnim delom preoblikoval vso državo. Brez dvotretjinske večine ne bi mogel spremeniti medijskega zakona, si podrediti ustavnega sodišča ter ostalih zavor in ravnovesij. Do totalne oblasti vodijo različne poti, Orbán je izbral najhitrejšo.

Zakaj pa je bila zanj pomembna investicija dveh milijonov evrov v Slovenijo oziroma v medije v lasti SDS?

Kaj je s tem želel doseči, je težko reči, lahko pa sodimo po rezultatih. Rezultat tega kupljenega zavezništva z SDS smo recimo lahko videli pri zadnjem glasovanju na skupščini Evropske ljudske stranke, kjer so poslanci iz Slovenije 100-odstotno stali za njim. To je lahko eden izmed razlogov za gradnjo nekakšne Orbánove srednjeevropske politične mreže, v kateri za zdaj sodelujejo predvsem stranke madžarskih manjšin v sosednjih državah in stranka SDS iz Slovenije. Zakaj Slovenija? Slovenija je majhna dežela, ki nima prijateljsko nastrojenih sosednjih držav, zato je lahko Orbán z relativno majhno investicijo v Janeza Janšo dobil zelo veliko. Janša je bil zelo poceni. Če bi mu uspelo oblikovati vlado v Sloveniji, potem bi se Orbánu ta investicija še posebej bogato izplačala. Orbán je nekaj podobnega poskušal tudi z Makedonijo, kar pa mu je na precej spektakularen način spodletelo. No, seveda mu na koncu ni uspelo niti v Sloveniji.

Ampak ali je Janša zdaj njegov najtesnejši zaveznik?

Če se ozrem naokrog, bi sklenil, da si Češka in Slovaška ne želita iti po poti, po kateri hodi Orbán. V kakšnih odnosih je s poljskim premierom Mateuszom Morawieckim in Jarosławom Kaczyńskim, je še vprašanje. 15. marca, na madžarski nacionalni dan, je bil Morawiecki tu slavnostni govorec, kar je močna poteza z obeh strani, vendar se mi zdi, da to zavezništvo ni Orbánovo. Orbán Morawieckega ne more kupiti, ker je Poljska veliko močnejša od Madžarske, medtem ko je Janša popolnoma podrejen Orbánu in je od njega že zaradi denarja popolnoma odvisen. Predstavljam si, da je lahko Janša globoko hvaležen Orbánu za vsak odstotek glasov, ki jih je na vaših zadnjih volitvah prejel zaradi Orbánove pomoči. Kar pa seveda ni bilo darilo, ampak transakcija, za katero Orbán zdaj zahteva protiusluge.

Na Madžarskem je vendarle še nekaj neodvisnih otokov, ne zgolj medijev, tudi organizacij, umetnikov, strokovnjakov, zgodovinarjev. Postajajo ti glasovi močnejši ali šibkejši?

Ne vem, ali se neodvisni glasovi krepijo, ker jih je relativno težko najti in ker je potem tudi težko videti tendenco. In mislim, da to velja za vse družbene sfere, tudi medije. Mediji imajo danes poleg političnih pritiskov že sami po sebi težave zaradi tehnološke revolucije. Skratka, zdi se mi, da vsi bijemo neko zelo hudo in težko bitko.

Janša je bil zelo poceni. Če bi mu uspelo oblikovati vlado v Sloveniji, potem bi se Orbánu ta investicija še posebej bogato izplačala.

Seveda pa niso vsi Madžari za Orbána, milijoni ne verjamejo teorijam zarote in ne gradijo na tej temni zgodbi netenja sovraštva. 

Seveda. Na Madžarskem je tudi veliko političnih strank, večjih ali manjših, ki bi jih lahko označili za normalne. Ampak sile, katerim se moramo upirati, so izredno velike in močne. To so stotine milijard forintov, ki jih vlada usmerja v utrjevanje svoje oblasti.

Ime vašega časopisa je Magyar Narancs. Madžarska pomaranča. Malce čudno ime. Kako je prišlo do njega?

To je aluzija na film, ki je bil posnet v poznih šestdesetih in so ga predvajali tudi v nekdanji Jugoslaviji pod naslovom Priča. Magyar Narancs je nastal kot disidentski časopis. Ena od zgodb v tem filmu je bil neuspešen eksperiment gojenja madžarskih pomaranč v času madžarskega stalinizma. Madžarske oranže so seveda simbol nečesa nemogočega, so kisle in nenavadne. Ker je edino pomarančo, ki je uspela, pojedel vrtnarjev sin, so jo zaradi obiska komunističnega sekretarja nadomestili z limono. Ko je vodja partije ugriznil v limono, je rekel: Malce so kisle, malce so rumene, so pa naše!

Če se ne motim je bil konec osemdesetih časopis celo del Fideszove stranke. Nekoč ste torej z Orbánom sodelovali?

Ja, ampak kratek čas; mislim, da približno leto dni. Magyar Narancs ni bil nikoli uradni časopis Fidesza, že tedaj so imeli svoj fanzin, res pa je nekaj mesecev Fidesz naš časopis uradno izdajal. Je pa takrat to sodelovanje hitro postalo neznosno; jasno je postalo, da je Fidesz stranka, Magyar Narancs pa časopis, torej nimata veliko skupnega v smislu družbene funkcije.

Laži prihajajo prek televizije, tiska, interneta; nekatere so namenjene prestolnici, druge vaškemu prebivalstvu.

Pred mesecem dni so v Evropski ljudski stranki hoteli Fidesz izključiti, a so mu dali še eno priložnost ob določenih pogojih; med drugim se Orbán ne bi smel več spravljati na Bruselj. Vendar je Orbán svojo kampanjo še okrepil. Kaj mislite, da se bo zgodilo? 

Ali bo Fidesz na evropskih volitvah dobil manj ali več glasov, je odvisno od tukajšnje opozicije. Protibruseljska retorika je namreč zelo močan mobilizacijski dejavnik Orbánovega tabora, zato se ji v Fideszu gotovo ne bodo odpovedali. Je pa njegova usoda potem odvisna tudi od drugih stvari, predvsem od tega, kako močni bodo po volitvah nemški krščanski demokrati (CDU) in kakšno koalicijo si bodo evropske stranke želele skleniti. EPP bo zelo verjetno morala skleniti koalicijo z liberalci in socialnimi demokrati, kjer bodo na koncu tudi povedali, ali si v skupini želijo Orbána. Zelo verjetno je, da bodo Fidesz izključili iz EPP oziroma bo Orbán minuto pred tem sam izstopil in si s tem prihranil ponižanje. Ne morem pa izključiti niti možnosti, da bi ga koalicija CDU-CSU nekako sprejela nazaj. Konec koncev brez tihega strinjanja CDU-CSU v zadnjih devetih letih – to je politične in finančne podpore najmočnejše, vladajoče politične sile v glavni državi EU – Orbán ne bi mogel narediti tega, kar je naredil.

So plakati, naj se vlada norčuje iz Junckerja in Sorosa še razobešeni po Budimpešti?

Mislim, da ne. Morda so kje kakšnega pozabili, a po konfliktu z vodstvom EPP so te plakate odstranili.