Postapokaliptična turbofolk distopija

Umetniška skupina Freštreš (torej ’fresh trash’ ali sveže smeti) te dni v Ljubljani predstavlja bizarno vizijo postapokaliptične Slovenije, v kateri po jedrski katastrofi zavlada totalitarni režim, ki kontaminiranim preživelim servira kruha in iger v obliki narodnozabavne glasbe, turbofolka in gasilskih veselic. Drevi, v petek, 19. aprila, na opuščeni bencinski črpalki na Tivolski cesti, kjer pod pokroviteljstvom novomeškega festivala Fotopub občasno potekajo razstave in različni umetniški dogodki, Freštreš odpira instalacijo, imenovano DekontamiNACIJA. Njegove (navadno performativne) razstave, ki potekajo zgolj enkrat na leto, vsakič pospremi izid umetniške revije. Tokratna številka, ki se osredotoča na jedrsko apokalipso in na avtorje (k sreči že nekoliko pozabljene) uspešnice Brizgalna brizga, nosi naslov Atomik.

Na prireditvi bodo del obiskovalcev, ki jih bo izbral skrivnostni algoritem, poslali v klet, kjer bo ob spremljavi govejih melodij v potokih teklo dolenjsko bootleg žganje, drugi del obiskovalcev pa bo algoritem poslal na sproščanje v naslanjače, v utopični lounge bar, kopijo soban, kjer chilla severnokorejska politična elita. Vsakega obiskovalca bo pri vstopu na razstavo poskenirala naprava, podobna letališkim rentgenom, ki bo določila, ali je kontaminiran ali ne. Nato bo na podlagi skrivnostnega algoritma natisnila diagnozo, s katero bo ugotovljeno, ali posameznik spada v distopično govejo klet ali utopični lounge. Tako bo vsak obiskovalec pravzaprav videl zgolj pol razstave. Zasnova dogodka, ob katerem nam ne preostane drugega, kot da se rahlo nasmehnemo in zmedeno popraskamo po glavi, ustreza tudi siceršnji »prismuknjenosti« stvaritev in umetniških akcij skupine Freštreš – zaradi njenih šaljivih dejanj ljubitelji umetnosti že od leta 2013 dvigujejo obrvi.

Med ustanovnimi člani kolektiva Freštreš je Emil Kozole – eden naših najbolj priznanih oblikovalcev mlajše generacije, ki v delo vnaša družbenopolitično noto, je občasni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter priložnostni sodelavec prorektorja Univerze v Ljubljani za področje umetniškega ustvarjanja. Ustanovna člana sta še ilustrator Peter Ferlan in Dorijan Šiško, grafični oblikovalec in multimedijski umetnik, ki je v času, ko je deloval kot likovni urednik časopisa Tribuna, prejel ugledno Brumnovo nagrado. Kmalu sta se jim pridružila oblikovalka Blažka Jurjavčič in Aljaž Glaser, prevajalec iz ruščine in starocerkvene slovanščine ter navdušenec nad slovansko kulturo, ki je pri reviji Freštreš literarni urednik.

Freštreš je umetniška skupina z izrazito odprto formo, saj nenehno spreminja postavo, za vsako izdajo revije pa k sodelovanju povabi umetnike z različnih področij: tokrat se jim je med drugim denimo pridružil Tadej Vaukman, umetnik, ki je bil pred kratkim nominiran za nagrado skupine OHO. Na pestrem seznamu vizualnih umetnikov, ki so doslej sodelovali s Freštrešem, sta med drugimi Biba Košmerl, Yalova diplomantka grafičnega oblikovanja, in vizualna umetnica ter spletna zabavljačica Dorotea Škrabo. »V teoriji je to lahko umetnost, v praksi pa se raje malo sprostimo,« ta opisuje naravo svojega ustvarjanja. Pravzaprav gre za citat, ki dobro povzame miselnost celotnega kolektiva Freštreš.

Freštreševci antiestetiko povezujejo z banalnimi stvarmi iz svojega okolja, iščejo lokalne reference – od slovenskih spletnih strani prek domače pop kulture do vsakodnevnih stvari, ki nas obkrožajo.

Poslanstvo delovanja skupine Freštreš občutno zaznamujeta prav ustvarjalna sproščenost in neupoštevanje ustaljenih pravil grafičnega oblikovanja. Kolektiv je nastal v času, ko so njegovi krovni člani skupaj študirali na ALUO, in kot pravi Kozole, »smo takrat potrebovali medij, kjer bi se lahko izražali popolnoma svobodno. Potrebovali smo platformo za ustvarjanje tistega, kar je bilo v nasprotju s pravili, po katerih smo morali ustvarjati študentske naloge, in tako so nastali zini Freštreš.« Zdaj, ko ne študirajo več in se ukvarjajo z oblikovanjem, jim pravila deloma določajo naročniki, Freštreš pa je še naprej sredstvo za oblikovalsko sproščanje in izživljanje.

Njegovo prvotno poslanstvo je torej izdajanje istoimenske revije, katere forma je nekje na presečišču med fanzinom in umetniško knjigo, a pravzaprav se njeni ustvarjalci požvižgajo na kakršnekoli ustaljene okvire umetniških publikacij. Člani skupine so pri ustvarjanju radikalno brezbrižni in ustvarjajo izjemno kaotično: revije nastanejo po postopku medsebojnega pingponga, v katerem si podajajo grafike in ilustracije; z njimi lahko manipulira katerikoli član, nemalokrat brez upoštevanja izhodiščne zamisli avtorja prvotne skice. Vsako delo tako podpišejo vsi avtorji in s tem po svoje ohranjajo anonimnost, ki je zaznamovala prve izdaje Freštreš zina. »Rdeča nit različnih izdaj revije je predvsem ustvarjalni proces, v katerem drug drugemu spreminjamo dela,« pravi Ferlan, Jurjavčičeva pa to trditev dramatično povzame kot »dekonstrukcijo in destrukcijo«. Ferlan pravi, da je to »vsekakor precej konfuzen način dela, a če bi bil način dela ukalupljen, bi se zamisel revije hitro izpela«.

Kozole pripomni, da je temeljna zasnova revije »nekakšen upor proti lepim, zloščenim revijam, kjer prevladuje standarden način dela, pri katerem se pod taktirko likovnih urednikov vse lepo sestavi. Pri Freštrešu lahko z gradivom vsak naredi, kar želi, manipulira s podobami, celo spreminja besedila, kaj dopiše in podobno.« Člani so dela drugih pogosto izmaličili do neprepoznavnosti, pri čemer so že nastale manjše zamere, a »navadno je pri tem procesu zelo malo nestrinjanja«, kot zatrdi Ferlan.

Grafike v Freštrešu so tako nasičene in vsebujejo tako močno humorno noto, da so pogosto že na meji dobrega okusa in včasih ustvarjajo vtis, da se poigravajo z estetiko grdega. »Iščemo alternativno estetiko konvencionalnim dizajnom, kjer je vse izpiljeno in si je vse izjemno podobno,« pravi Kozole. Čeprav člani Freštreša zavračajo vzpostavitev slogovne rdeče niti del, ki jih objavljajo v svojih zinih, lahko vzporednico z različnimi izdajami revije najdemo predvsem v absurdu – vizualnem in besedilnem, v surovih oblikovalskih dekonstrukcijah in ironični estetizaciji elementov pop kulture. Dela v revijah Freštreš vsebujejo elemente trasha, postinternetne in sodobne grunge umetnosti, vendar se člani kolektiva ne želijo omejevati z nobenim od naštetih slogov, temveč težijo k temu, da bi ustvarjali nekaj povsem samosvojega. »Kritičen bralec bi lahko trdil, da v tem, kar počnemo, ni nič novega, saj velik del spletne umetnosti, na primer postinternet, seapunk in vaporwave scene na portalu Tumblr stavijo na nekakšno antiestetiko. Naša posebnost je, da to povezujemo z nekoliko grdimi in izjemno banalnimi stvarmi iz svojega okolja, iščemo lokalne reference – od slovenskih spletnih strani, prek domače pop kulture do vsakodnevnih stvari, ki nas obkrožajo,« povejo freštreševci. O teh tendencah priča tudi zamisel za razstavo DekontamiNACIJA in zin Atomik, ki sta povezana z našo narodnozabavno kulturo, v preteklosti pa so se pri ustvarjanju sklicevali denimo na letake za domače techno zabave in besedila, ki jih spremljajo; z vizualnimi manipulacijami so se norčevali na primer tudi iz estetike tipičnih slovenskih počitnic, v Freštreševih zinih pa pogosto šaljivo obravnavajo oblikovalski slog, ki mu Kozole pravi »ljudski dizajn«: »Na dela v Freštrešu precej vpliva naša fascinacija s cenenim DIY (naredi sam) dizajnom lokalnih izdelkov, ki jih vidimo na policah lokalnih veleblagovnic.«

Kozole, razmišljajoč o ustvarjanju kolektiva Freštreš, ugotavlja, da »je bistvo pravzaprav v tem, da ni kake resne ideje, konteksta, sporočilnosti ali družbenokritične note«. Sicer ima vsaka številka umetniške revije Freštreš nadtemo, čeprav jo ustvarjalci obravnavajo precej abstraktno. A zgolj klistiranje radikalnih oblikovalskih zamisli ali vizualno izživljanje ustanovni ekipi Freštreša ni zadoščalo: v povezavi s koncepti različnih številk revije je zato v ustvarjalni proces vpeljala besedilno razsežnost, za katero skrbi rusist Aljaž Glaser. »Glaser v reviji ustvarja pomene, ki jih sicer sploh ni, vsaj na očitni ravni ne. Nesmislu daje smisel,« pravi Kozole. Šiško k temu pripomni, da besedila, ki jih piše ali kurira Glaser, dodajo »reviji neko globljo vsebino, da ne gre zgolj za oblikovalske eksperimente«. Literarni urednik v revijo vključuje teoretska in umetnostna besedila, k sodelovanju pa vabi strokovnjake z različnih področij – denimo biokemike, teologe, filozofe in kulturologe. »Ti prispevajo strokovne, znanstvene in kvaziznanstvene članke,« pravi Glaser. Sodelujoče pisce vnaprej opozorijo, da bodo njihovi članki v končni obliki verjetno nekoliko neberljivi, saj si oblikovalski del kolektiva da duška pri prelomu in tipografiji. Besedila v reviji niso vedno strokovna ali znanstvena: Glaser vključuje tudi poezijo in prozo. Za številko Atomik je denimo prispeval svoje avtorsko besedilo: domišljijsko ustavo namišljene postnuklearne totalitarne države, ki temelji na ruski pravdi – na srednjeveških zakonikih arhaične družbe, a s satiričnim zasukom. Edina besedilna oblika, ki se ponavlja v vsaki številki revije Freštreš, je pornografska zgodba – erotična proza, ki jo piše anonimni avtor.

Freštreš je na začetku delovanja objavil tudi manifest, ki ga je idejno zasnovala celotna ekipa, na podlagi manifestov ruskih avantgardnih umetniških skupin in italijanskih futuristov pa ga je ubesedil Glaser. Kot se za avantgardne manifeste spodobi, Freštrešev manifest o poslanstvu umetniške skupine bralca bolj zmede, kot kaj pojasni, gradi predvsem na ozračju absurda, kar se pravzaprav ujema z naravo revij in performativnih razstav, ki jih skupina izdaja in prireja. Razstave in manifest pa za freštreševce pomenijo predvsem porogljivo sredstvo umestitve v umetniški svet.

Razstava:
Freštreš: DekontamiNACIJA
Kje: Fotopubov projektni prostor na Tivolski cesti 44, Ljubljana
Kdaj: do 3. maja 2019