Stan in Olio

Stan & Ollie, 2018, Jon S. Baird

Zadnja noč.

Stan in Olio – Stan Laurie (Steve Coogan) in Ollie Hardy (John C. Reilly) – sta bila bogova komedije, vsi so ju poznali, skupaj sta igrala v več kot 100 filmih, toda leta 1953 se zanju nihče več ne zmeni. Vsa njuna prihodnost je že za njima. Ker noče več nihče producirati njunih filmov, se odpravita na turnejo po Britaniji, da bi producentom in financerjem pokazala, da sta še živa, da ju gledalci še hočejo in da sta zrela za nov film. Problem je le v tem, da so zakotne, obrabljene dvorane, v katerih izvajata svoje nostalgične skeče, napol prazne. In zelo se morata samoponiževati, da jih zlagoma napolnita. Toda tega, da je njune kariere konec, da sta prestara in da svoje verzije Robina Hooda – kradi revnim in dajaj revnim! – ne bosta nikoli doživela, ne more nič spremeniti, niti njun patos, niti njuna neločljivost, kaj šele njune vaje za film, ki ga ne bo.

Da vse to počneta zato, ker drugega ne znata, ker ni nič bolj osebnega, ker drug brez drugega ne moreta in ker najboljše prihranita drug za drugega (nekateri prizori res izgledajo kot njun coming out), ni nobenega dvoma, kakor tudi ni nobenega dvoma, da je to njuna zadnja noč. In film se v to noč odpravi nežno, z blagostjo in milino fena (razlog več, da sta ves čas čudno trezna). In tudi Coogan in Reilly ju odigrata brez zlobe, kot fena. Njuna uigranost pa je že kar osupljiva. Film si očitno želi, da bi bila res Stan in Olio. Vraga, film si domišlja, da sta res Stan in Olio. (tudi Kinodvor)