Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

+ + + +

Najstrašnejše čisto blizu nas

Zbirka Jacksonove (1916–1965) je že kompozicijsko izredno premišljena. Epilog je pravzaprav kar škotska ljudska balada o zapeljivcu, ki na razkošni in zlato sijoči ladji pogubi pošteno dekle in ladjo potopi, torej balada o nekakšnem maritimnem povodnem možu z neimenovano Urško. Pred epilogom so štirje deli s po pol ducata zgodb, vsakega od delov pa uvaja odlomek iz protičarovniškega priročnika s podrobnostmi, ki so jih med mučenjem priznale tiste, ki so se spečale s črnim možem. O Jacksonovi je menda kritika zapisala, da piše z metlo, ravno zaradi zanimanja za čarovništvo in z njim (torej z ekscesom in krivdo) povezano vzdraženo duševnostjo junakinj. Zadnja in naslovna zgodba, Loterija, ki je izšla v literarni reviji kar med drugimi članki, je menda povzročila škandal, saj govori o vsakoletnem žrebanju, najprej glave za družino, nakar še mlajših družinskih članov, zadetek pa naravnost v glavo, saj gre za kamenjanje. Surova zgodba o družbeni konsolidaciji na žrtveni kozi, nič čudnega, da so kje na severu to žlahtno tradicijo opustili, pravijo.

Dva ducata zgodb sta precej pestra, glede dolžine in tudi glede dogajalnih krajev. Gre večinoma za ženske s podeželja, ki ob posebnih priložnostih pridejo v mesto in se jim tam zavrti od hitrosti – ali pa od priložnosti in svobode, ki je sicer nimajo. Jacksonova popisuje zatohlo malomestno okolje, kjer se vsi poznajo, kjer matere na hitrih obiskih odločajo o poklicni poti sinov, kjer si izvržen, če imaš temnopoltega vrtnarja s slabim slovesom (»saj si ji povedala, kakšni ljudje so to?«) in podobno. Občutek utesnjenosti v premajhni skupnosti je dobra podlaga za negotovost, ki samo čaka, da se bo izvila iz kokona in se razrasla v krhkih junakinjah. Njihova nezadostna življenjska rutina, obsojenost na gospodinjstvo – Jacksonova sodi v generacijo, ki se je po medvojnem delu v tovarnah po prihodu fantov domov vrnila za štedilnike – in pritisk okolice, ki ti v obliki starih vešč in tašč in podobnega gleda pod prste in diha za ovratnik, vse dela te ženske fragilne in so tik pred tem, da se njihovi svetovi razletijo. Potem se.

Za to ni treba dosti: zobobol, kodein in nekaj viskijev čez jih razoroži pred neznanci, ki so morda napol halucinacija, napol usodni baladni škotski relikti, ali pa doživijo panični napad v mestu. Čeprav je, kot sodi k črnemu, gotskemu žanru, seveda najnevarneje doma: če mož noče odpreti pisma, če sodelavec, ljubimec in zraven malo tudi šef najame novo pisarniško moč, ki jo je treba uvajati, če ima sin novega razbijaškega sošolca, ki je zgled slabih manir – vse, čisto vse pelje v katastrofo. A tam, kjer je nevarnost, rase tudi odrešilno, le da one niso rilkejevske Mediteranke in jih puritanizem Nove Anglije vsakič potlači nazaj in navzdol.

Jacksonova zgodbe izpiše suvereno, napeto, srhljivost večinoma dosega z odvzemanjem in premolki in Loterija je kakovostno izenačena in slogovno izbrušena zbirka.