Živa Selan, igralka

Že v rani mladosti je vedela, da bo igralka. Pred sprejemnimi izpiti za študij igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v podzavesti čutila, da bo sprejeta v prvem krogu, zato je na akademijo vstopila brez rezervnega načrta za študij. Hitro se je izkazalo, da plana B resnično ni potrebovala. Naj gre za gledališke odre, celovečerne filme, spletne ali televizijske serije, Živa Selan je ena najvidnejših igralk mlajše generacije, ki je lansko poletje zablestela na Slovenskem filmskem festivalu in požela priznanje filmske srenje v obliki zlatega kipca vesna. Za seboj ima že dva celovečerca, dve sezoni priljubljene humoristične serije V dvoje in uspešno leto igranja na odru Slovenskega ljudskega gledališča v Celju – pa čeprav šteje šele triindvajset let.

V otroštvu je bila pogosto bolna in učiteljica je zato nasprotovala njenemu sodelovanju v dramskem krožku. Toda Živa Selan se ni pustila. Pri osmih letih se je v svoji prvi vlogi antagonistke Srake v predstavi Škrat Kuzma dobi nagrado tako izkazala, da jo je vloga preganjala še leta po zadnji uprizoritvi. »Še kakšnih šest let pozneje so me ljudje še vedno prepoznavali kot deklico, ki je igrala to presneto Srako,« se spominja. Tako pri tej kot pri drugih otroških vlogah se je že takrat obremenjevala s perfekcionizmom, ki še danes močno zaznamuje njene igralske podvige. »Samokritičnost me že od nekdaj bremeni v isti meri, že v osnovnošolskem dramskem krožku me je pralo, če nisem dosegala svojih standardov,« pravi. Tudi s svojim delom pri filmu Ne bom več luzerka, celovečernem prvencu Urše Menart, še zdaleč ni bila zadovoljna: »Po prvi projekciji sem se kar zjokala, ker sem se sama sebi zdela tako gnila.« Je pa kakovost njene igre prepoznala širša javnost in za vlogo si je prislužila vesno za stransko žensko vlogo. Igrala pa je tudi v filmu Posledice, prvencu Darka Štanteta, ki je tisto leto dobil vesno za najboljši film. Njeno igralsko pot v vseh pogledih spremlja velika samokritičnost, a ravno to jo je izoblikovalo v igralko, kakršna je danes. Sodelujoče igralce, scenariste, režiserje in mentorje na akademiji vztrajno poziva, naj jo kritizirajo, da bi tako izboljšala svoj slog in igralske veščine. »Kadar se mi zdi, da pri neki vlogi ali prizoru pešam, grem k filmskim mentorjem na AGRFT in jih vztrajno nadlegujem, naj me brez ovinkarjenja konstruktivno spljuvajo,« pojasnjuje.

Čeprav študira dramsko igro, je ravno filmski oddelek na akademiji najbolj pripomogel k njenim igralskim dosežkom. »Na akademiji nas pripravljajo predvsem za igro na odru, jaz pa sem se že v prvih korakih študija povezala s študenti in mentorji s filmskega oddelka in pravzaprav me je vzgojila generacija mladih cinefilov. Med druženjem sem imela odprta ušesa in iz mladih filmarjev črpala znanje. Ker sem želela imeti širši okvir, so me zanimale tudi najbolj tehnične stvari in žargonski izrazi,« pravi. In v smehu doda: »Zato vem tudi sila uporabne stvari, kot je to, kaj so negri, blende in kloti.« Predvsem pa jo je za filmsko igro pripravilo prizadevanje za stik z resničnostjo, za katerega trdi, da je na gledališki sceni redkost: »Naše gledališče je mehurček, v katerem se ljudje ukvarjajo z banalnostmi, ki se tičejo zgolj gledališča. A pravzaprav so pomembne življenjske zgodbe: zaman je ukvarjanje z umetnostjo, ki je nekakšna interpretacija resničnosti, če z resničnostjo sploh ne želimo imeti stika.«

Uživa v menjanju najrazličnejših obrazov, ki mu pravi kameleonskost. »Pred kamero začneš vso fizično pozornost iz vsega telesa usmerjati v obraz, v teh trenutkih se počutim kot kirurg,« priznava. Rada se vživlja v like, ki so diametralna nasprotja njene resnične osebnosti. »Sprva sem lahko dolgo v krču, potem pa se lik, ki ga igram, kar naenkrat vame prikrade na podzavestni ravni in sam od sebe začne živeti prek mene.« Zgodi se tudi, da začnejo osebe, ki jih igra, nenamerno pronicati v njen resnični jaz. Od nedolžnih pripetljajev, kot je na primer ta, da je v predstavi igrala gangsterko in je zato v prostem času ves čas poslušala gangsta rap, do nerodnejših primerov, kot je ta, da je igrala lik podrejene ženske in je zato v ljubezenskem odnosu to podrejenost nehote posvojila. Ko v istem obdobju igra več vlog hkrati, lahko začnejo značilnosti nekega lika prodirati v druge like. V predstavi v celjskem gledališču je igrala sedemletnega otroka, hkrati pa se je za neko drugo predstavo morala – kot pravi – preleviti v »izjemno mačistično zastavljen lik stereotipne zapeljivke. Ta je vsake toliko pronicala v moj lik nedolžnega otroka, grozno je bilo,« v smehu pove.