Prekletstvo žalujoče ženske

Mati.

Če vprašate tale okultni šoker, ki se dogaja na začetku sedemdesetih let v Los Angelesu, potem je bil pokol Mansonovega klana le uvod v mučne, strašne, grizlijevske čase, v katerih vstanejo vsi demoni in vsa prekletstva neprebavljene preteklosti. Anna Tate-Garcia (Linda Cardellini), socialna delavka in vdova, mati dveh otrok (njen mož, policist, ki umre na službeni dolžnosti, je bil latinskoameriškega rodu), skuša pomagati neki prestrašeni ženski, ki svoja otroka skriva v omari, ko pa se vse skupaj konča v krvi (no, v vodi), se boji, da je zdaj tudi njo in njena otroka okužilo prekletstvo La Llorone, “žalujoče ženske” – “prikazen” jezne Mehičanke, ki je po “odhodu” moža utopila svoja otroka in potem še sebe.

Toda v trenutku, ko potrebuje dobrega, odločnega, nekonvencionalnega, šamanskega duhovnika, ki bo njeno družino zaščitil pred terorjem “večnih” solz nežive-nemrtve ženske, in ko se prikaže oče Rafael Olvera (Raymond Cruz), ni več nobenega dvoma, da je Prekletstvo žalujoče ženske – tako kot Priklicano zlo (x 2), Annabelle (x 2) in Nuna – del paranormalnega Kinematičnega vesolja Priklicanega zla. Zato dobro veste, kaj vas čaka: zakotna hiša, v kateri straši, gladka tesnoba, ki noč spremeni v senco (in oglušujoč šepet), melanholične tišine, ki jih vedno znova šokira sunkoviti bu, situacije, ki jih sekajo kriki, poki in preplahi – film, ki se prevečkrat zanaša na to, da lahko vse reši z montažo in lenobno kulturno prisvojitvijo mehiške folklore. Toda nobenega dvoma ni, kaj sporoča: etnično mešane otroke čakajo strašne, grozljive, invazivne, infanticidne reči – “nekaj” jih bo skušalo na vsak način in za vsako ceno odtrgati od mater. Trump?