Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

+ + + + +

Italijanski filozof je po študijskih esejih Nihilizem in mladi, Miti našega časa in O ljubezni objavil pogovore iz svoje rubrike v tedniku La Repubblica. Namesto običajnih psiholoških svetovalnic je v časopisu odprl prostor za mlade, ki se nanj v pismih obračajo s svojimi življenjskimi stiskami, on pa jim odgovarja kot filozof. Torej – filozofska svetovalnica.

Nanj se denimo obrne 21-letnica, ki se bori zoper vladavino Instagrama in FB, ko se upira presiji objavljanja svojih fotk in razkazovanju same sebe, da bi jo nagradili z všečki. Galimberti v odgovoru filozofsko umesti njen položaj z razliko med »biti« in »biti na ogled«. Če bivam zato, da se dajem drugim na ogled, počasi ustvarjam videz, ki pa ni več lastna bit. Hkrati sem izročen drugim v roke, tako da sta moja radost in potrtost odvisni od njihovih reakcij. Sem se razlastil in odtujil, kot prvinsko moji so ostali le bolečina, bolezen, uboštvo, ki pa jih skrivam.

Filozof ne daje nasvetov, pristavlja zgolj misli, na katere se lahko opreš, ko si izgubljen brez vodnikov smisla. Moderni priročniki svetujejo, kako se najbolje prilagoditi in v tem najti zadovoljstvo, Galimberti je kritik realnosti. Šolskega sistema, v katerem izgineva učitelj, ki širi strast do vednosti, poslovnega, kjer denimo klicni centri svoje telefoniste povsem dehumanizirajo, digitalizacije, ki jo napade s podatkom, da so gimnazijci leta 1976 poznali 1600 besed, 20 let kasneje 600, danes pa shajajo s 300 besedami. – Zakaj tak pomen besednemu zakladu? Če je ta skromen, ne morem oblikovati misli, saj zanje nimam ustreznih besed.

Knjiga, ki odpira nevidni svet mladih, obenem pa napeljuje na notranje preobrate s šokantnimi spoznanji o sedanjosti, recimo ugotovitve okulistov, da mladi ne znajo več gledati na daljavo.