Rembrandt in mačka

Maja Novak

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Ihta

Pa prižgem prenosnik pa priljubljeni podcast pove, kar je radio v dveh tednih povedal vsaj trikrat (kajti novinarjem Vala 202 so se prsti očitno zalepili, da jih kar niso in niso mogli potegniti iz te sladkobne melase): da je italijanski leonardist (ali kakorkoli se že reče poznavalcem Leonarda da Vincija) Alessandro Vezzozi napisal knjigo Neskončni Leonardo, ki je v nizki nakladi 500 izvodov izšla tudi v slovenščini in bila razprodana, čeprav je izvod stal 3300 evrov. Ne šalim se. Da, 3300 evrov. O tem, ali so moja postarana ušesa pravilno prestregla podatek o nakladi, bi lahko še podvomila, saj si marsikatera odličen roman in pesniška zbirka pri nas smeta zgolj želeti, da bi po svetu krožila v 500 primerkih, cena pa je zagotovo pravilna: 3300 evrov, to so večkrat poudarili.

Moja prva misel: o, koliko kriminalk bi kupila za ta denar!

Druga: blagor meni, ki živim v državi, kjer so ljudje za umetniško monografijo pripravljeni odšteti toliko kot za fensi uro ali trendi obleko. Naj mi samo še kdo reče, da Slovenci ne ljubimo knjige in da se nam zdi predraga!

Tretja misel, tista tasitna, zaradi kakršnih se praviloma trudim ne predolgo razmišljati: čakaj. Večino izvodov so verjetno pokupile razne institucije, morda pa tudi kak posameznik. V obeh primerih je zagotovo šlo za luksuzno potrošnjo, tako kot pri uri ali obleki: Neskončni Leonardo na polici ne bo stal zato, da bi ga kdo vzel v roke in ga vsaj prelistal, temveč zato, da se, kot pravijo naši nekdanji sodržavljani, »vidi raskoš«.

Če knjiga ni čevelj (slednje nedokazano), tudi predmet luksuzne potrošnje ne bi smela biti.

Kulturne dobrine par excellence ne bi smeli ponižati na objekt nič kaj kulturnega petelinjenja in kitenja s perjem zlagane kulturnosti. Ampak ... Ampak.

Prva sem, ki se bom strinjala, da je nadpovprečno dobro in ustvarjalno delo treba nadpovprečno dobro plačati, zlasti če ga namesto tebe ne more opraviti nihče drug. Knjiga, o kateri je govor, je zaradi avtentičnih renesančnih tehnik, uporabljenih pri tisku in vezavi, seveda pa tudi zato, ker vsebina ni kar tako, nedvomno umetnina. Vsi vemo, kako astronomske cene na dražbah in »pod roko« dosegajo nekatere slike in redki izvodi starodavnih knjig; zakaj vsaj nekaj odstotkov te cene ne bi dosegla tudi knjiga, ki je nastala pred kratkim?

Umetnine niso predmeti, umetnine so, kot je o drevesih nekdaj govorila Svetlana Makarovič, nekdo. Tako rekoč živo bitje s svojo preteklostjo, vplivi na sedanjost, razumskimi in čustvenimi asociacijami, ki jih porajajo, s svojim krvnim obtokom in dihanjem. Priznati moram, da dobim ošpice, kadar na družabnih omrežjih ali v pogovoru zasledim navedbo: tapata je prispeval sto milijonov za obnovo notredamske katedrale – mar bi pomislil na lačne otroke v Jemnu! Tu »nema ali ali«, ljudje. Seveda bi bilo pravilno, da bi družba poskrbela za oboje, stolnico in sestradane Jemence, v zameno pa bi se morda odpovedala kaki vojaški rjavi kahli na osmih kolesih; ampak o tem lahko samo sanjamo. Kljub temu je Notre Dame treba obnoviti, pa naj stane, kar hoče. Tudi ona je človek. Ki trenutno trpi bolečine.

Tole je približno podobno tistemu zavitemu vprašanju: če bi bili v sobi mačka in Rembrandtova slika, pa bi izbruhnil požar, katero bi rešila? (Pravilni odgovor, zlasti za gostilniškim omizjem, se glasi: žrtvovala bi sebe in za ceno lastnega življenja rešila obe. V resničnem življenju pa ... ne vem. Res ne vem. Pa imam mačke rada.)

Če knjiga ni čevelj (slednje nedokazano), tudi predmet luksuzne potrošnje ne bi smela biti.

Problem potemtakem niti ni v tem, da je Neskončni Leonardo, no, bodimo odkriti, predrag, temveč v tem, da so prepoceni nekatere druge knjige. (Ja, vem, da me bo zdaj ta ali oni ubil.) Založniki si knjige, ki so dostopne že za 20 ali 30 evrov, pri trenutni kulturni politiki, ki sila nerada razveže malho s subvencijami, lahko privoščijo pošiljati v knjigarne samo zato, ker močno nižajo cene dela, ki ga pisatelji ali prevajalci vložijo vanje. V zadnjih desetih letih so se honorarji založb, za katere sem delala, v povprečju znižali vsaj za 20 odstotkov. Resnično me zanima, koliko evrov na avtorsko polo je dobil prevajalec, ki se je lotil Leonarda – sicer pa poznam založbe, ki prevajalcem za avtorsko polo, torej za kakih 16 ur dela, ponujajo mastno plačilo 90 evrov. Torej manj kot šest evrov na uro. Ob taki urni postavki prevajalec, ki žal mora jesti in nekako pokriti svojo goloto, po mesecu truda ne more plačati položnic za nesramno zasoljeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, katerega cena razločno kaže, kako pri nas spodbujamo samostojno podjetništvo, kaj šele, da bi med prevajanjem srknil kakšno kavico. Koliko pa ne le družba, temveč tudi sami prevajalci cenijo svoje delo, pove dejstvo, da se resnično najdejo taki, ki tako pogodbo podpišejo.

Knjiga bo morala biti bolje subvencionirana ali pa bo morala, če naj pisci in prevajalci ne pocrkamo, dobiti ceno, kakršno ima čevelj in bo na prostem trgu poplačala muke njenega rojstva. Seveda bi to prizadelo dobro razvejeno mrežo slovenskih knjižnic ... te bi zaradi tega morala spet reševati država; torej bi bilo bolje, ko bi v proces posegla že med nastajanjem knjige in neposredno subvencionirala pisatelje, prevajalce in založnike. Ampak če smem biti za konec dodobra cinična (Ne? No, pa bom, kljub vašim ugovorom ...), se bo dražja knjiga morda prodajala bolje od podcenjene. Luksuzna potrošnja, saj veste. »Zdravo, sosed, veš, da sem kupil mercedes?« »Kaj to, jaz sem si zadnjič v knjigarni omislil deset novih knjig!« Tako smo narejeni, da nismo imuni za statusne simbole. V ponazoritev še ena z interneta: neki dobričina v rokah drži kos kartona z napisom Free Hugs. Ob njem nekdo drug ponuja »deluxe« objeme za dva dolarja ... Uganite, kateri je imel več prometa.