Maščevalci: Zaključek

Nazaj v prihodnost.

Film Maščevalci: Zaključek skuša biti ultimativni epos in ultimativni spektakel, kar pa je logično, saj gre za zaključek Marvelove sage (Marvelovega filmskega vesolja), ki jo je leta 2008 spočel Iron Man in ki zdaj šteje 22 filmov. A kdo bi si mislil, da bo ta spektakel spektaklov – ta popkorn popkorna, ta videoigrica videoigric – tak eksperiment. Navsezadnje, to je film, v katerem se prepletajo zgodbe več kot dvajsetih filmov ( jasno, tudi filma Maščevalci: Brezmejna vojna, ki se je končal s Thanosovim uničenjem polovice človeštva in številnih superjunakov, tudi Spider-Mana, dr. Strangea in Črnega panterja!), delčki stokrat raztreščene nostalgije in množica matinejskih superjunakov (Iron Man, Stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova, Hawkeye, Ant-Man, Črni panter, Stotnica Marvel, Spider-Man, Scarlet Witch, dr. Strange, War Machine, Rocket, Nebula itd.), ki se agresivno, regresivno, progresivno in digresivno – ne povsem brez smisla za humor in brez misli na svoj kult osebnosti – zapodijo v različne čase, različne vzporedne svetove in različne konce vesolja.

Zdi se, kot da iščejo čimboljša izhodišča za veliki finale, zaključno bitko, metakozmično vrtoglavico nadnaravnih moči, ki s svojim apokaliptičnim ringelšpilom superjunaštva, samožrtvovanja, boja za svobodo in izkoreninjenja Zla spominja na stripovsko verzijo Bitke na Neretvi (ali pa na reimaginacijo odpiranja Rdečega morja v DeMillovih Desetih zapovedih), v kateri utopično reševanje človeštva na neki čuden način izgleda kot distopično uničevanje človeštva. Tale triurni Lov za izgubljenim zakladom se konča brez cliffhangerja. In brez prizorov po najavni špici. Včasih ljudje preprosto izginejo.